Primer: Križanke. Gre za zadnje obsežnejše Plečnikovo delo, ki je nekdanji samostanski kompleks preuredil za šolo in letno gledališče. Križanke sicer niso vpisane na Unescov seznam, a so od leta 2016 kulturni spomenik državnega pomena. Pri čemer pa je mogoče tudi dolgoletni preplet izobraževalne ustanove, kjer domuje umetnostna vzgoja in izvajanje kulturnih prireditev, kar med drugim ohranja večnamenskost kompleksa, prepoznati za nesnovno dediščino območja in v tem videti vitalni del identitete sodobne Ljubljane.
Propadanje Križank v rokah države in občine
Ko so izbrana Plečnikova dela v Ljubljani uvrstili na Unescov seznam svetovne dediščine, je bil to velik ponos države, mesta, družbe. Z zlatimi črkami smo v najširšo zavest zapisali, da je bil Jože Plečnik velik arhitekturni mojster, njegova dela, tudi tista, ki niso del veličastnega svetovnega seznama, pa so pomembna kulturna dediščina. So del ljubljanske arhitekturne identitete in kulture prostora ter uokvirjajo mnoge vsebine v mestu. Kar vse predstavlja tudi zavezo za njihovo varovanje, vendar ne zgolj materialne pojavnosti, temveč to zadeva tudi vprašanje programov, ki jih naseljujejo, in prav tako odgovornost do skupnega, javnega. Pa vendar odnos do Plečnikove dediščine ni vedno tlakovan z zavedanjem o njenem pomenu in sistematični skrbi zanjo, še posebno je lahko poteptan, ko se nad njo zgrinjajo partikularni interesi.