V začetku julija so gorski reševalci in pristojni na planinski zvezi začeli opozarjati, da je v naših gorah vse več tujcev, ki nimajo pojma, kam se podajajo, kako naj bodo opremljeni in kako zahtevne so ture, ki jih izbirajo. Posledično so reševalci že na začetku sezone v gorah pomagali več tujcem kot Slovencem. Za potrebe Dnevnikovega komentarja teh ugotovitev smo opravili preprost poskus. V spletni brskalnik smo vpisali »hiking in slovenian Alps« (pohodništvo v slovenskih Alpah) in se zgrozili nad zadetki, ki so turistom ponujali tako zahtevne cilje, kot so Debela peč, Viševnik, Triglav, Veliko Špičje, Mangart, in večdnevno turo od Mojstrane do Tolmina, za katero je treba biti le »zmerno kondicijsko pripravljen«. Ob koncu sezone smo vajo ponovili in seveda so bili rezultati podobni. Z eno izjemo. Drugi zadetek je bil spletna stran Slovenske turistične organizacije, ki ponuja daljinsko pot Juliana Trail, sestavljeno iz 17 etap, od katerih nobena ni zares zelo zahtevna, s tem da stran uporabnika že na začetku opozori, da Julijske Alpe niso le visoki vrhovi, so tudi zelene doline, mesta in vasi. No, to. To bi bil pravi pristop k privabljanju tujih turistov v naše hribe. A žal ni tako. Nepripravljene, nepoučene in slabo opremljene vabijo na najzahtevnejše slovenske dvatisočake … Ja, dvatisočaki so pri nas mnogo zahtevnejši od denimo italijanskih tritisočakov, kamor malodane pridemo z avtom in gondolo.
Statistični podatki policije o helikopterskih posredovanjih kažejo zelo realno sliko. Na eni strani torej slabo obveščene tuje turiste, ki podcenijo naše gore in se znajdejo v hudi stiski ali se celo močno poškodujejo, na drugi strani pa silno lahkotnost klica na pomoč. Seveda ne le tujcev, tudi naših rekreativnih »vikend« gornikov, ki se lotijo Triglava, pa prej niso prisopihali niti do vrha Šmarne gore. Zelo iskren je bil vodja gorske enote policije Matej Brajnik, ko je komentiral letos vse prepogost pojav obnemoglih ali pa zgolj dehidriranih planincev, ki iz varnega zavetja koče pokličejo na pomoč helikoptersko ekipo: »Dehidriran? Spij malo vode, spočij se, prespi v koči in potem varno v dolino!«
Nesreča nikoli ne počiva, v gorah pa še manj. In lahko se zgodi vsakemu. In če se zgodi, seveda ne oklevajte. Takoj pokličite pomoč. Naši gorski reševalci, zdravniki letalci in piloti so vrhunsko usposobljeni ter vedno pripravljeni pomagati. Za usposabljanje, dežurstva, reševanje mnogi namenjajo ves svoj dopust in prosti čas. Kapo dol vsem! Ampak ob podatku, da marsikateri gorski reševalec za prostovoljno delo v gorah porabi več dni, kot ima dopusta, se je treba upravičeno vprašati, kje so meje in kaj je treba storiti, da bodo imeli vsi ti požrtvovalni ljudje manj in ne vsako leto več dela, kot zdaj kažejo trendi preteklih let.
Natančna statistika reševanj je lahko dobra osnova za poglobljeno analizo vzrokov in vseh možnih okoliščin gorskih nesreč. Sledijo lahko načrti preventivnega delovanja, ki morajo nujno vključevati sodelovanje številnih institucij, od gorske reševalne in slovenske planinske zveze do policije in ne nazadnje turistične organizacije ter vseh pristojnih ministrstev. Je treba reševanje zaračunavati? Ne. Ker potem bi se lahko zgodilo, da bi kdo, ki bi se zaplezal ali izgubil, v strahu pred visokimi stroški trmasto vztrajal in se na koncu smrtno ponesrečil. Bi bil pa na mestu vsaj razmislek o sistemu zavarovanja, kakršnega poznajo v tujini. Al pa vsaj dosledno zaračunavanje stroškov močno pijanim poškodovancem ali izgubljencem.
Za začetek pa bi bilo treba vsem ljubiteljem narave vendarle dopovedati, da se za selfi na instagramu ni treba odpraviti na rob strme, skalnate in skorajda nedostopne gore in da helikoptersko reševanje ni nekaj najbolj samoumevnega na svetu. In da vse prepogosto na tak način v dolino pripeljejo tudi trupla.
