Pred referendumom se je debata zgostila: razlage so se pretvorile v parole, med tematikami je prevladal težek položaj RTV Slovenija. Strokovna vprašanja so poniknila v političnem spopadu dveh vizij Slovenije: avtokratske in nazadnjaške, ki jo goji Janševa SDS, ter odprte, napredne, depolitizirane, ki jo skuša udejanjiti civilna družba, na katero se naslanjajo stranke koalicije.
Opisana konstelacija je politično razumljiva. Dokler ima SDS konfliktno vodstvo, ne bo drugače. Soočenje mnenj se vedno znova sprevrže v boj za pozornost. Za volilce pa je takšna situacija odbijajoča, saj ne pristajajo na vlogo orodja v vsiljenem konfliktu. Zato so politično zrežirani referendumi slabo obiskani. Udeležijo se jih predvsem tisti, ki s politično instrumentalizacijo nimajo težav, saj je kulturni boj del njihove identitete. Idejno bolj nevtralni in vsi, ki so od Janševega tridesetletnega prerivanja za položaj že utrujeni, pa v nedeljo raje ostanejo doma.
To je za družbo pogubno. Novinarski kolega Matej Praprotnik, radijec in eden od vizionarjev z RTV, je v včerajšnjem Dnevnikovem intervjuju opozoril na globalni trend: ljudje so utrujeni od slabih novic in se spremljanju medijev izogibajo. »To je izjemno nevarno. Ni v interesu vseh, zlasti ne vseh v politiki, da bi bila javnost dobro obveščena. Zato je osrednja skrb javne radiotelevizije, kako zagotoviti, da bodo ljudje dobro informirani. S slabo informiranimi ljudmi je namreč ob volitvah in referendumih najlažje manipulirati,« je dejal.
Ob strnjenih parolah, ki so v predreferendumski končnici neizbežne, se tako radijci in televizijci vendarle trudijo celovito predstaviti pomen ohranitve kakovostnega RTV-servisa. Medtem ko trenutno vodstvo RTV s pomočjo podpornikov postopno zavzema elitne televizijske termine, širok razpon dejavnosti javnega medijskega zavoda ostaja v senci in razvojno stagnira, je povedal Praprotnik. Z vrha jim odrekajo vizijo prihodnosti.
Zato se pred nedeljskim odločanjem – tudi odločanjem, ali sploh oditi na referendum – velja ponovno ozreti po resnični vrednosti javne RTV: nikjer drugje ne boste našli tako raznolikih informativnih vsebin, lokalnih dopisniških poročil od Goričkega do Pirana, terenskih vklopov z vojnih območij in s svetovnih prvenstev. Drugi mediji ne predvajajo toliko poglobljenih dokumentarcev in navdihujočih filmov neodvisne produkcije. Brez RTV Slovenija ne bi bilo slovenskih igranih filmov, orkestrskih stvaritev in predstavitev kakovostne slovenske glasbe od klasike prek jazza do alternativnega rocka. Ne bi bilo arhiva posnetkov iz minulih dob, ki jih založba ZKP redno izdaja v digitalni obliki. RTV predvaja tudi nedeljske maše iz cerkva po vsej Sloveniji. Duhovno komponento naroda prek gorskih oddajnikov ponese v sleherni zaselek.
In slednjič: nikjer drugje ne morejo medijski delavci v iskanju napredka toliko eksperimentirati. Drugi mediji so mnogo bolj odvisni od trendov, ki jih narekuje publika, le RTV Slovenija ima kot javni zavod, podprt z RTV-prispevkom, svobodo, da »izumlja« kakovostnejšo medijsko prihodnost. Morda je res kdaj videti kot dinozaver, a RTV Slovenija ima v resnici največji evolucijski potencial.
Zato se ne sme zgoditi, da bi jo dokončno ugrabila nazadnjaška politika, ki jo zanima zgolj tistih nekaj oddaj in večernih pozicij za voditeljskim pultom. Oddaje, kot so Odmevi, Studio City, Dnevnik, je na referendumu res treba ubraniti; trenutno vodstvo je treba z glasovanjem za spremembo zakonodaje zamenjati in zavod depolitizirati. Stranska korist obrambe pa bo daljnosežnejša: ponovno bo omogočen razvoj kakovostnih vsebin. Ljudstvo z RTV-prispevkom kakovost že podpira. Na referendumu jo mora še ubraniti.
