Morda ste že slišali kakšno zgornji podobno zgodbo, ki jih po vrnitvi z dopusta vsakemu, ki ima pet minut časa, hitijo pripovedat presrečni povratniki z eksotičnih počitniških destinacij. Eksotičnih? Kaj pa naj bi to pravzaprav dandanes pomenilo? Je to za Evropejce nemara Tajska? Vietnam? Dubaj? Egipt? Tunizija? Brazilija? Karibi? Nova Zelandija? Havaji? Republika Južna Afrika? Pred dvema, tremi desetletji gotovo, ampak v 21. stoletju? Ja, gotovo, nekatere destinacije so za večino še vedno eksotične, a to je lahko na vrhuncu sezone tudi, recimo, avstrijski Kitzbühel. Ker je pač predrag. In zanesljivo sta eksotični Sirija ali Somalija. Ker je tam človeško življenje prepoceni.
Za prvi vtis je statistika odveč. Dovolj je spletni iskalnik, ki vam pove, da je Islandija preplavljena s turisti, da je teh na Švedskem toliko, kot še nikoli, da množice turistov v posameznih japonskih mestih povzročajo preglavice lokalnim oblastem, da se motite, če mislite, da se reka kitajskih turistov v Evropi ne more več kaj prida razširiti (se lahko, zelo, navsezadnje ima za zdaj samo eden od desetih Kitajcev potni list), da o vedno novih turističnih rekordih poročajo iz Uzbekistana, Indonezije, Nove Zelandije… Bolj ali manj od povsod, kjer ni vojne. Ja, tudi v Severni Koreji naj bi število turistov zadnjih nekaj let naglo naraščalo, čeprav povsem zanesljivih podatkov o tem ni.
Z izjemo informacijsko-tehnološke industrije je ni gospodarske panoge, ki bi v tem stoletju globalno rasla z večjimi stopnjami kot turizem. Rast prihodkov od turizma je v zadnjem desetletju (s 6300 milijard dolarjev so se v tem obdobju povečali na 8300 milijard) višja od rasti svetovnega BDP. V kriznem letu 2008 je statistika govorila o krepko manj kot milijardi turističnih prihodov (pri 6,7 milijarde Zemljanov), lani o več kot 1,3 milijarde (pri 7,6 milijarde svetovnega prebivalstva). Rast je bila po tem osnovnem kazalniku torej približno 40-odstotna, drugače in poenostavljeno rečeno: medtem kot je bil pred desetletjem turist eden od sedmih Zemljanov in pol, je bil to lani eden od nekaj manj kot šestih (5,7). Po podatkih Svetovne turistične organizacije pri Združenih narodih pa so bile letošnje stopnje rasti v prvih štirih mesecih v glavnem povsod še višje od lanskih v istem obdobju in tudi za dobro polovico višje od pričakovanih (te so se v povprečju za vse svetovne regije gibale okrog štirih odstotkov).
Na prvi pogled je rast turizma, to, da za sloje od srednjega navzgor skorajda ni več eksotičnih destinacij, prijetnejša plat globalizacije. Pove namreč, da si dandanes neprimerno več Zemljanov kot še pred štiridesetimi leti, za dobro četrtino več kot pred desetletjem in skoraj dvakrat toliko kot pred dvema desetletjema lahko privošči dopust oziroma turistično potovanje. Pri čemer se turistična (in seveda siceršnja) kupna moč srednjega sloja v naglo razvijajočih se državah izenačuje z močjo srednjega sloja v razvitih državah. (Kajpak iz drugih analiz vemo, da je to izenačevanje tudi posledica tega, da je srednji sloj v razvitih državah medtem v določeni meri obubožal, poleg tega pa se je tudi stanjšal.)
Po drugi strani so turistična potovanja in počitnikovanja zaradi vse bolj globalne konkurence postajala tudi vedno bolj dostopna. »Odpiranje« vedno novih destinacij je imelo podoben učinek kot selitve industrijske proizvodnje iz razvitih v razvijajoče se države, hkrati pa so te selitve storitvenim dejavnostim v razvitih državah, torej turizmu, a tudi transportu in še nekaterim dejavnostim, »dobavljale« poceni delovno silo. Naravnost rečeno: kdor je izgubil delo za tekočim trakom v tovarni, ga je najprej znova našel kot natakar/-ica ali sobar/-ica. Ali še drugače: konkurenca hrvaškim hotelom v nekaj letih niso bili več samo grški in tudi ne turški, temveč so to postali tudi tunizijski in tajski. In potem so se v zadnjih letih pojavili še platformski rušitelji uveljavljenih poslovnih modelov: Airbnb, Booking, Uber in številni drugi.
Zaradi nedoplačljivih ležalnikov, poceni letalskih vozovnic in natakarjev, ki so zadovoljni z desetimi centi napitnine, vam kot turistu morda ni treba imeti slabe vesti, a bi si bilo vendarle priporočljivo biti na jasnem, da je »mehanizem« za temi ugodnostmi enak tistemu za vašim telefonom ali visokoločljivostnim televizorjem. Vprašanje je, v čem od tega bi lahko uživali, če ne bi bilo globalne konkurenčne tekme. Drži, da je najbrž tudi zato vaša plača nižja, kot bi nemara bila, sploh pa bi bilo – v razvitem svetu – verjetno občutno manj brezposelnih, a brezplačnega kosila ni. In tega se velja zavedati tudi, če boste ali ko boste spet ostali nepredvideno na letališču in vam nihče od nizkocenovne letalske družbe, pri kateri ste kupili vozovnico, ne bo znal povedati – kot se je te dni zaradi stavke kabinskega osebja in stotin odpovedanih letov spet dogajalo številnim potnikom Ryanaira – kdaj boste končno poleteli. Kot je za spletni Spiegel ta četrtek povedala neimenovana stevardesa irskega nizkocenovnika, ima to, »da vi na počitnice letite za 20 evrov, svojo ceno«.
