V evropskem parlamentu sedijo nosilci raznolikih, tudi radikalnih političnih idej. S tem načeloma ni nič narobe – legitimnost črpajo iz odločitve ljudstva, ki jim je na volitvah podelilo mandat. Nekoč, ko so začrtavali pravila svojega delovanja, so se poslanci odločili, da pri delovanju ne smejo imeti finančnih težav. Pripisali so si dohodke, kot so dnevnice za čas, ko so v Bruslju ali Strasbourgu, potni stroški, dodatki za delo asistentov, dodatki za naročanje študij, ki jih uporabljajo pri svojem delu. Tudi s tem ni načeloma nič narobe – če državljani EU želijo, da je Unija učinkovita, morajo sprejeti tudi to, da je učinkovitost draga. Poleg plač delo poslancev državljane stane približno 50 milijonov evrov na leto – vsakemu od 751 poslancev pripada približno 4400 evrov za delovanje nacionalnih pisarn, poleg tega pa še več sto ali celo tisoč evrov za ostale stroške. Tudi nekaj tisoč evrov na poslanca ni velik mesečni izdatek, če predvidevamo, da res učinkovito dela, da nam bo nekoč vsem bolje, da bo Unija obstala in da se na celino ne bodo vrnile vojne.
Radikalno pa je nekaj drugega: v parlamentu so vse skupaj zavili v skrivnost. Evropejci so tako ostali pred edino možnostjo – dali bodo 40 do 50 milijonov evrov na leto za to, da jim bodo evroposlanci zagotovili boljše življenje, ali bodo res to počeli, pa ne bodo mogli izvedeti. Lahko bodo le opazovali, kako se EU kot celota dviguje ali tone v prah, ne bodo pa mogli preveriti, koliko denarja je njihov poslanec za to učinkovito porabil ali ga, dobesedno, zapravil. Ravno letos je bila zaradi tega obsojena francoska poslanka Marine Le Pen, ki je na skrivaj neupravičeno porabila 300.000 evrov.
Evropsko sodišče je včeraj politično skrivanje denarja evropskih poslancev podprlo. Da bi sodišče pri tem ne bilo videti preveč politično, pa je argumente poiskalo v evropski zakonodaji. Ta res upravičeno ščiti zasebnost, tudi zasebnost poslancev pred vpogledom javnosti. A se je sodišče pri tem odločilo za nenavadno interpretacijo – priznalo je, da so podatki o porabi denarja, ki je namenjen javni poslanski funkciji, »tesno povezani z javnimi podatki« o poslancih. A je odločilo, da povezanost ni dovolj tesna. Kako poslanec na službeni poti porabi denar za hotele in prevoze, je tesno povezano z njegovim delom (če bi bil na počitnicah, tako ali tako ne bi smel porabljati tega denarja), vendar ne dovolj tesno? Tako pravijo sodniki.
Morda je pri tem bistven podatek, da pri skrivanju porabe denarja vztraja vrh parlamentarnega ustroja s predsednikom Antoniom Tajanijem na čelu. Nekaj več kot pol leta pred evropskimi volitvami pa se to ne zdi politično modro. Finska evroparlamentarka Heidi Hautala, ki si s poslanskimi kolegi iz skupine Zelenih že daljši čas prizadeva za večjo transparentnost, in slovenska novinarka Anuška Delić, ki je parlament zaradi skrivanja tožila, sta včeraj opozorili na nevarno posledico: v že tako evroskeptično razpoloženje na celini bo odločitev sodišča vtkala le še dodatne teorije o zaroti evropskih politikov proti Evropejcem.
