Brezpilotni letalniki, ki jih kupuje policija, in pooblastila za njihovo uporabo so večnamenski. Z njimi bodo lahko policisti po hribih in dolinah iskali pogrešane in iskane osebe. Oko iz zraka bo opazovalo, kateri navijači na zelenico mečejo bakle in ali so policisti z njimi dovolj nežni. Brenčeči zrakoplov bo nad Kolpo spremljal, ali se slovenski trdnjavi morda približuje sumljiv tujec »sumljivega« videza. Osumljenci, ki jih kriminalisti po sodni odredbi že sicer tajno opazujejo in prisluškujejo njihovim telefonskim pogovorom, bodo zdaj zaskrbljeno pogledovali še v nebo. Z letečimi kamerami bodo policisti lahko varovali tudi hram demokracije in druge pomembne državne objekte, če bi bilo to potrebno.
Kaj je tu lahko sporno? To, da kamera ne izbira, njen objektiv pa lahko z višin zajame precej večje množice kot običajna stacionarna varnostna kamera na vogalu. Tudi gobarja na Golovcu, ki je ubral podobno pot kot pogrešani upokojenec ali pobegli zapornik. Tudi očeta, ki na nogometno tekmo med Olimpijo in Mariborom pelje svojega sina ali hčer. Tudi rekreativca, ki se po Kolpi spušča s supom. Tudi osumljenčevo sosedo, ki se sonči na balkonu. Tudi obiskovalce opere in ribje restavracije nasproti parlamenta. Vsaka uporaba policijskega brezpilotnega letalnika bo pomenila tudi poseg v zasebnost naključnih ljudi.
Ob tem si je treba pošteno priznati, da smo se s tehnološkim razvojem precejšnjemu delu zasebnosti prostovoljno odpovedali že sami. Prav tako ni sporno, da policija spremlja tehnološki razvoj in gre v korak s časom. To je celo nujno. Hkrati pa imamo vso pravico zahtevati zagotovila, da se ne bomo iz naključnih neznancev neupravičeno spremenili v ciljane tarče.
V tem duhu se zdi povsem smiselna pripomba varuhinje človekovih pravic, ki jo je v noveli zakona o nalogah in pooblastilih policije med drugim zmotilo zelo široko zastavljeno določilo o uporabi brezpilotnikov pri »dokazovanju kaznivih dejanj in prekrškov in identificiranju kršiteljev oziroma storilcev«. Ob tem ne gre za prikrite preiskovalne ukrepe, ki so mogoči le s sodno odredbo (uporaba brezpilotnikov bo mogoča tudi na ta način, ki niti ni sporen), temveč za povsem običajno policijsko delovanje. Zakon sicer predvideva varovalko v obliki največ 30 dni, v katerih mora policija izbrisati posnetke, s katerimi ne bo dokazovala kaznivih dejanj in prekrškov, kljub temu pa varuhinja opozarja, da bo praktično vsakršno uporabo brezpilotnikov mogoče enostavno upravičiti s sklicevanjem, da gre za dokazovanje takšnega ali drugačnega kaznivega dejanja ali prekrška. Pri tem ne pozabimo, da je prekršek že lulanje v parku ali preglasno poslušanje glasbe. Vprašanje (ne)sorazmernosti je povsem na mestu.
Varuhinja se je na ustavne sodnike obrnila septembra lani, ustavno sodišče pa o njeni zahtevi za oceno ustavnosti še ni odločilo. Prav bi bilo, da to stori, še preden se flota 24 brezpilotnikov dvigne s tal.
