Pred več kot šestimi leti je v Ljubljano prišel Milan Mandarić, ameriški poslovnež srbskih korenin. Kot predsednik je prevzel nogometni klub Olimpija, ki ga je za štiri milijone evrov kupil od prejšnjega lastnika in predsednika Izeta Rastoderja, trgovca z južnim sadjem. Mandarić je ob svojem prihodu obetal, da bo iz Olimpije naredil veliko evropsko moštvo, čeprav je verjetno tudi sam vedel, da to ne bo lahko. Rastoder pred njim je ob pomoči nekaterih starejših nogometašev propadlo Olimpijo pripeljal nazaj iz nižjih lig, a mu v prvi ligi kljub številnim menjavam konceptov in zasedb ni uspelo narediti veliko.
Če se vrnemo: Mandarić je prišel in obljubljal veliko. In če se ozremo v preteklost, sta Ljubljana pa tudi slovenski nogomet z njim dobila veliko. Po eni strani resnega tekmeca Mariboru, po drugi strani pa je Olimpija že v prvih tekmah dobila v Stožicah za slovenske razmere solidno moštvo. Moštvo, ki je prvič po dolgih letih osvojilo naslov slovenskega prvaka. Če je Olimpija sezono pred Mandarićem za Mariborom zaostajala za kar 18 točk, je že prvo leto njegovega predsedovanja pokazala, kaj pomeni lastnik, ki si lahko privošči nakup najboljših.
V obdobju Milana Mandarića je Olimpija osvojila dva naslova državnih prvakov in tri pokalne naslove. To pa je bera, ki jo lahko primerjamo zgolj s tisto, ki jo je Olimpiji prinesel še en predsednik, nedavno preminuli Ivan Zidar. A legendarni gradbeni baron je jemal denar iz blagajne podjetja SCT, Milan Mandarić pa je Olimpijino blagajno polnil s svojimi novci. In to očitno celo preveč zavzeto.
Navijači so uspehe Olimpije pozdravljali. Čeprav Mandarić v Ljubljano ni nikoli pripeljal nobenega igralca s svetovnega vrha, konec koncev so cene pravih zvezdnikov verjetno višje, kot je bil Mandarićev proračun v vseh sezonah skupaj, je treba priznati, da je pri Olimpiji v zadnjih sezonah igralo nekaj izvrstnih nogometašev, posebej srbskih in hrvaških korenin. Nogometašev, ki si jih slovenski klubi z bolj omejenimi proračuni niso mogli privoščiti. Nekoč je celo Zlatko Zahović, športni direktor nekoč velikega Maribora, izjavil, da bi si želel podobnega strica iz Amerike.
Če govorimo, da so bili navijači v glavnem zadovoljni z Mandarićevimi potezami, so ga novinarji in nogometni strokovnjaki veliko kritizirali. Motile so predvsem pogoste menjave trenerjev. Če je bil že izbor nekaterih izjemen – govorimo predvsem o Marku Nikoliću in Igorju Bišćanu –, so se zgodbe z njimi prehitro končale. Nikolić je žalil Elekeja, Bišćan pa, pravijo, ni uslišal predsednikove ideje, da bi več igrali mladi slovenski igralci, ki bi jih bilo potem lažje prodati v tujino. Po odhodu iz Olimpije sta tako Bišćan kot Nikolić postala vrhunska evropska trenerja, Nikolić, ki je nekoč vodil beograjski klub Partizan, je najprej prevzel Fehervar, zdaj je pri moskovskem klubu Lokomotiv, Bišćan, ki je v Ljubljano prišel iz Rudeša, je šel k Rijeki in je zdaj selektor mlade hrvaške reprezentance.
V sicer zmagovalnem obdobju Milana Mandarića pri ljubljanski Olimpiji pa je še nekaj zmanjkalo: ljubljanski zeleno-beli se v evropskih pokalih, ki nosijo denar in možnost prodaje nogometašev, niso izkazali in niso dosegli nobene uvrstitve v skupinski del evropskih tekmovanj. To pa je verjetno tudi eden izmed razlogov, da Mandarić odhaja iz kluba, saj mu svojih vložkov nikakor ni uspelo pokriti. A kot rečeno, njegovo obdobje si bodo navijači zapomnili. Tudi in predvsem po petih pokalnih oziroma prvenstvenih lovorikah, ki jih je treba pripisati predvsem njegovim vložkom v klub iz Stožic.
