Ne poraja pa se le vprašanje, ali bo Kemis zapustil Vrhniko, kot si želi lokalno prebivalstvo, ampak tudi, kaj to pomeni za predelavo odpadkov v državi. Kemis s podporo gospodarske zbornice že ves čas namiguje, da se nam z ustavitvijo njegove proizvodnje obeta okoljska katastrofa. Ta nam prav gotovo grozi, a je težko trditi, da se bo zgodila, zato ker na Vrhniko ne bo več mogoče odvažati odpadkov. Bolj verjetno do tega na dolgi rok lahko pride zaradi odsotnosti učinkovite okoljske politike, ki naj ne bi poskrbela le za odpadke, ki jih proizvedemo, ampak tudi za zmanjševanje njihovega števila, za obrat k zmanjševanju potrošnje, k ustvarjanju zelenih delovnih mest, vključevanju civilne družbe v okoljsko problematiko… Za spremembo načina življenja, ki bi temeljilo na načelih zero waste. Slovenija je od tega še zelo oddaljena in z vsemi razvpitimi potezami ministrstva, ki ga vodi Andrej Vizjak, hodi kvečjemu v obratno smer. Zato ne gre pričakovati, da se bodo potrebe po ravnanju z odpadki bistveno zmanjševale, ampak da bodo imela podjetja, ki se ukvarjajo z odpadki, še naprej ogromno dela. In da bo to ostal dober posel.
Okoliščine so torej ugodne za pritisk, ki ga izvajata Kemis in gospodarska zbornica, prav tako, kot so bile okoliščine ugodne za vse izgovore, ki so jih imeli glavni igralci v aferi maske in ventilatorji. A tako kot dejstvo, da Slovenija potrebuje zaščitno opremo v boju proti virusu, ne more opravičiti korupcije, prav tako ne more biti tolerirana nezakonita gradnja, četudi imamo nedvomno težave z odpadki. Da si Kemis pravila razlaga po svoje, je bilo razvidno že marca, ko ni upošteval ene od odločitev gradbene inšpekcije, ki je že takrat pomenila, da ne bi smel izvajati dejavnosti v vseh treh spornih zgradbah. Poleg vprašanja spoštovanja pravne države gre tudi za zaupanje prebivalcev. To je Kemis že zdavnaj izgubil. Že zaradi tega, ker je do požara sploh prišlo. Pa tudi zaradi drugih stvari, kot sta bila črna gradnja nadstreška, ki so ga že pred požarom legalizirali, in odsotnost 24-urne požarne zaščite v času požara.
Da bi država lahko ostala brez enega najpomembnejših prevzemnikov in predelovalcev odpadkov, je jasno vse od 15. maja 2017, ko je na Vrhniki zagorelo. Toliko časa je bilo na voljo za odločitev o tem, kaj bo Slovenija naredila z odpadki. Ker drugih rešitev še vedno ni, se ministrstvo in povzročitelji odpadkov lahko zanašajo na podjetja, ki so delovala že do zdaj. Podatki ministrstva zanikajo Kemisove napovedi o katastrofi. Obstajajo namreč tudi druga podjetja, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo, pri čemer je največje med njimi izrazilo pripravljenost za prevzem Kemisovih kapacitet. Ali bo to dovolj, da se smeti ne bodo dodatno kopičile tam, kjer nastanejo, pa bo najbrž vidno že kmalu.
