Najprej: zelo je nenavadno, to se v zgodovini države še ni zgodilo, da je bil za predsednika državnega zbora izvoljen predstavnik najmanjše parlamentarne stranke. Enako nenavaden je personalni izbor, ker tako kontroverzne osebnosti, ki se bo uvrstila ob bok nekaterim legendarnim predsednikom te izjemno pomembne državne institucije, na tem položaju še nismo imeli priložnosti videti. Enako neobičajna pa je tudi koalicija, ki je glasovala za njegovo izvolitev: stranka SDS, NSi, Logarjevi Demokrati in Stevanovićeva Resnica. Očitno je to tudi obris nove vladajoče koalicije in vlade, ki jo bo v kratkem dobila Slovenija – četrte vlade Janeza Janše v zgodovini države.
Kako je sploh lahko nastala ta tako imenovana desnosredinska koalicija, v kateri naj bi sodelovale navedene stranke? Ta projekt je imel v začetku naslednje predpostavke. Prvič, Janez Janša, predsednik SDS, je v velikem predvolilnem intervjuju v Dnevnikovem Objektivu zatrdil, da se bo podal v sestavljanje nove vlade le, če na volitvah dobi »trdno večino 46 poslancev SDS plus trojčka okoli NSi. Na to lahko dodamo katero koli drugo stranko. Ne bi pa delali vlade, kjer bi lahko bila stranka, ki ima štiri ali pet poslancev, jeziček na tehtnici.« To je seveda letelo v prvi vrsti na Demokrate Anžeta Logarja, za katerega je imel Janša v omenjenem pogovoru še dodatne protiargumente: »Anže Logar je to, kar je bil Gregor Virant. Torej nekdo, ki dela škodo. Logar je zlati prinašalec za Goloba.
On je edina možnost, da se ponovi leva vlada.« Drugič, na to se naveže Logarjevo zatrdilo, da nikoli ne bo šel v vlado, ki ne bo segla čez politično sredino, takšno, ki ne bo vsebovala vsaj ene levosredinske stranke – in v predlagani novi Janševi vladi takšne ni, pa če jo iščemo z lučjo pri belem dnevu. In tretjič, tu imamo še domnevni overjeni notarski zapis Stevanovića, s katerim je teatralno nastopal v volilni kampanji, češ da se stranka zavezuje, da z Janšo ne bodo nikoli sodelovali, in da bo sam, če se to zgodi, s položaja predsednika stranke odstopil. In kako je iz teh treh tako izrazito nasprotujočih si izhodišč mogoče sestaviti smiselno koalicijo ali vlado? Je kdo pri zdravi pameti sploh lahko računal, da je iz te godlje mogoče politično skuhati karkoli normalnega?
Lahko – in to tako, da so vsi dobesedno in javno požrli svoje prej navedene besede in namerno pozabili, kaj so volilcem pred tedni govorili in obljubljali. Po domače se temu reče, da so volilce grobo prevarali. Ta prevara je povsem identična tisti z nesrečnim Zdravkom Počivalškom, ki je leta 2020 šel v koalicijo z Janšo po tem, ko je prevzel stranko SMC od Mira Cerarja, ki je stranko zgradil na predpostavki, da ta ne bo nikoli sodelovala z Janšo. Stevanović je tako izgubil vso politično legitimnost, še preden je zares prevzel poslanski mandat, Janša je izdal samega sebe in lastne besede, a to nas niti ne čudi več, o Anžetu Logarju pa je škoda izgubljati besede: po velikopotezni napovedi po izgubljenih predsedniških volitvah, da je to »začetek nečesa novega«, je padel nazaj na raven, na kateri je bil ves čas svoje politične poti, torej da je bil in ostaja najbolj zvest in poslušen (pod)izvajalec Janševih politik.
Bo pa zanimivo opazovati, kako bo takšna vlada sploh lahko delovala. Kot je rekel eden Dnevnikov političnih analitikov na tej strani: glede na njeno sestavo je najbolje, da se jim vlado preprosto prepusti in preda v roke. Ker je, s tem se strinjamo, nelogično in nemogoče, da dlje časa obstane. A ne pozabimo: nihče ni prav zares verjel, da takšna koalicija lahko kdaj nastane, pa je.