Od tistih, ki jo vodijo oziroma oblikujejo njen program, bi nemara pričakovali, da so – vsaj do neke mere – sposobni poučenega mnenja o razmerah in potrebah na osnovnih področjih družbe, kot so recimo gospodarstvo, zagotavljanje varnosti, izobraževanje ali zdravstvo. Ali pač, ko smo že pri tem, kultura – za katero se seveda tako rekoč vsi politični akterji načeloma strinjajo, da je »temelj skupnosti«, »gradnik nacionalne identitete« in kar je še podobnih obrabljenih označevalcev, vendar pa se ta enotnost pogleda razblini v hipu, ko se natančneje zazremo v volilne programe posameznih strank. Ti namreč področju kulture oziroma njegovemu urejanju namenjajo zelo raznolike odmerke pozornosti: v nekaterih je kultura komaj omenjena, kar lahko daje vtis površnosti in pomanjkanja kadra, ki bi se nanjo spoznal, v drugih se jo pretežno obravnava v razmeroma občih kategorijah, kar mestoma deluje, kakor da bi vsebino od vsepovsod naberačila umetna inteligenca, na prste ene roke pa lahko preštejemo tiste, ki se resorju posvetijo bolj podrobno ter za njegov razvoj celo predlagajo take ali drugačne ukrepe.
Gregor Butala Foto: Luka Cjuha
Plitvine splošnosti in teža konkretnega
Staro reklo pravi, da se nihče ne more spoznati na čisto vse – kar je navsezadnje docela razumljivo in tega tudi ne gre nikomur zameriti. A nekoliko drugačna merila morda veljajo, ko z ravni osebne izobraženosti prestopimo na raven »kolektivne« vednosti – ko gre torej za večjo skupino ljudi ali pa, na primer, za politično stranko, ki se počuti sposobno, da bi lahko soupravljala državo.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×