Tour de France, 109. po vrsti, je znova potrdil, da gre za največjo profesionalno cestno kolesarsko dirko na svetu, na kateri ni mogoče ničesar predvideti vnaprej, saj se stvari lahko obrnejo na glavo v le nekaj kilometrih. Pred začetkom Toura so si slovenski navijači, večinoma pa tudi vsa strokovna javnost, obetali, da bo na Elizejskih poljanah v Parizu še tretje leto zapored donela Zdravljica. Ali bo junak še tretjič Tadej Pogačar ali prvič Primož Roglič, ni bilo pomembno.
Na račun izjemnih rezultatov omenjene dvojice v zadnjih letih so bila visoka pričakovanja upravičena, a v športu nikoli ne moreš biti prepričan o zmagi. Dirko po Franciji je ob Pogačarju in Rogliču začelo še 170 kolesarjev, ki so v zadnjem letu prav tako trdo trenirali. Vsi seveda niso pričakovali, da bi se s slovenskima kolesarjema lahko borili za zmago, vseeno pa je bilo kandidatov za rumeno majico več. Zmaga na Touru nikoli ni samoumevna. Še posebej, ker je kolesarstvo šport, v katerem se lahko vse spremeni v nekaj trenutkih. Teh je na dirki po Franciji izjemno veliko, saj morajo kolesarji prevoziti 3349 kilometrov.
Na letošnji dirki sta se z nesrečnim trenutkom na žalost vseh gorečih navijačev soočila oba slovenska šampiona. Primož Roglič je še drugo leto dirko končal predčasno. Tokrat je bila zanj usodna bala sena, ki ga je v peti etapi sklatila s kolesa. Nekdanji smučarski skakalec je pri tem še enkrat pokazal, da gre za izjemnega športnika, ki nikoli ne popusti in je izjemen borec. Ob padcu si je sam naravnal izpahnjeno ramo, nato pa kot pomočnik storil vse, da je njegov sotekmovalec Jonas Vingegaard do slabega trenutka na Touru pripeljal še Tadeja Pogačarja. Kot kaže, je trmasti Zasavec s svojo borbenostjo tvegal tudi nadaljevanje sezone, saj naj bi bila poškodba težja, kot je sprva kazalo.
Slab trenutek Tadeja Pogačarja ni prišel v obliki padca ali tehnične okvare, zanj je bila 11. etapa predolga za pet kilometrov. V športu je lažje napadati kot braniti. Triindvajsetletnik s Klanca pri Komendi je imel na hrbtu tarčo dvakratnega zaporednega zmagovalca dirke po Franciji. Ko je v prvem tednu suvereno začel obrambo in se je poškodoval Roglič, so mu številni že pripisali še tretjo zvezdico. A kolesarji v »pelotonu« se niso predali, saj je bil izziv, da bi premagali Pogačarja, izjemen. Na cilju na prelazu Granon je Pogačar pokazal, da je tudi ranljiv. Po številnih napadih konkurence je pet kilometrov pred ciljem padel v krizo in moral dvigniti belo zastavo. V pičlih petih kilometrih klanca je izgubil več kot tri minute. Črn dan za velikega šampiona in velika zmaga za tekmece.
Po tem se je dogajanje na Touru razživelo. V rumeno oblečeni Jonas Vingegaard je dobil krila ob spoznanju, da je tudi Pogačar zgolj človek. Prvi kolesar sveta se je na vse kriplje trudil pridobiti nazaj tisto, kar se mu je zdelo, da mu pripada. A zagodel mu je še koronavirus, ki je prepolovil njegovo ekipo. Poskušal je s številnimi napadi, toda »ribiča iz Danske« ni več mogel ogroziti. Po več kot 3000 kilometrih dirkanja je ključna razlika nastala zgolj v petih. Pogačar je v Pariz vseeno pripeljal kot drugi najboljši kolesar dirke. Čeprav v kolesarstvu velja rek, da je drugi prvi poraženec, tega navijači ne smejo jemati za sveto resnico. V skupni razvrstitvi dirke po Franciji je to odličen rezultat, o katerem smo v Sloveniji še pred nekaj leti lahko le sanjali. Ob tem ne gre zanemariti dejstva, da ima Pogačar še tretje leto zapored na sebi majico najboljšega mladega kolesarja. Prihodnje leto bo on v vlogi napadalca in ne branilca, kar mu daje dodatne možnosti za tretjo rumeno majico.
