Novinarji RTV Slovenija imajo v katastrofi, ki se je nanje zgrnila s političnim desantom odposlancev Janševe stranke, tudi kanček sreče: njihova skupnost je res številna. Ko stopijo skupaj in zaženejo protest, jih je dovolj, da zasedejo trg pred parlamentom, ulico pred sedežem javnega zavoda ali pa do zadnjega kotička napolnijo televizijski studio. Prizor iz torkovega Dnevnika, ko je množica novinarjev, delavcev televizije, v znamenje podpore obstopila voditelja Saša Krajnca, je antologijski. Takšne slike v zgodovini nacionalke še ni bilo: za kolegom so stali ponosno, pokončno, samozavestno. Potem so se nasmehnili in objeli. Akcija pred kamerami v najbolj gledanem večernem terminu je bila preprosto – ganljiva. Povedala je več kot besede.
Če v teh dneh govorite z novinarji javne televizije, so kot posamezniki sicer zelo zaskrbljeni. V redakcijah jih je – kljub temu da so najbolj številna medijska ekipa v republiki – vendarle premalo. V zadnjem obdobju kolegi z javnega zavoda odhajajo, saj so razmere tam postale malone nevzdržne. Vodilni, ki so po novem podrejeni Janševemu osebnemu odposlancu, direktorju televizije Urošu Urbaniji, se po pričevanjih lotevajo vsakega novinarja in urednika posebej. Ti morajo odgovarjati na neznosna vprašanja, na katera je v okviru novinarske avtonomije zelo težko odgovoriti. Zakaj so v posameznem prispevku uporabili to informacijo in ne one? Zakaj so objavili pripoved tega sogovornika in ne drugega? Zakaj so ali zakaj niso postavili določenega vprašanja?
Tovrstno zasliševanje ima en sam namen – ponižanje in destabiliziranje profesionalne drže naših novinarskih kolegov. Ne gre za strokovni, ampak za ideološki primež vodstva RTV. Če že, je strokovna razlaga novinarskega dela naslednja: novinar se ob pripravi prispevka sam odloči, s katerimi elementi bo sestavil pripoved, saj kot avtor najbolje ve, katere informacije in izjave so relevantne in katere so v tistem trenutku dosegljive. Ve tudi, kateri viri oziroma sogovorniki so zaupanja vredni in kateri v resnici rušijo krhko zaupanje, ki ga novinarji gradijo s publiko.
O tem Uroš Urbanija, ki je prapočelo in motor tega gnjavljenja, nima pojma, saj nima pojma o novinarstvu. Kdor meni drugače, naj se spomni vseh domnevnih analiz programa RTV Slovenija, ki jih je še kot direktor vladnega urada za komuniciranje pošiljal na Kolodvorsko. V njih je na povsem enak način seciral oddajo za oddajo, izjavo za izjavo. Tega normalen novinar, urednik ali kdor koli, ki si jemlje pravico secirati naš poklic, ne sme početi. Novinarstvo ni avtomatizirana proizvodnja, v kateri delavci lepijo elemente s polic levo in desno od pulta, ampak je prefinjena tkalska obrt: novinarji s skrbnim, intuitivnim izbiranjem raznobarvnih niti tkejo sliko resnice. Teh veščin Urbanija in generalni direktor nacionalke Andrej Grah Whatmough ne razumeta in ne spoštujeta.
Morda pa tega od njiju niti ne kaže pričakovati. Na svoj položaj namreč nista bila postavljena za to, da bi spoštljivo in modro vodila, ampak da bi razgradila tisto, kar je na javni radioteleviziji najbolj žlahtno: dolgoletno tradicijo kakovostnega novinarstva, ki je temelj naše demokracije.
Kot zapisano, imajo novinarji na Kolodvorski srečo vsaj s tem, da jih je, kot je preroško eksplicitno povedal odstavljeni voditelj Marcel Štefančič, »jeb... več kot njih«. Prijateljev novinarstva je več kot njegovih nasprotnikov. Tako se je včeraj novinarski upor nadaljeval z novo akcijo: televizijec, pesnik Dejan Koban je pred pisarno Uroša Urbanije bral pesmi. »S poezijo proti zatiranju medijske svobode,« so njegov nastop opisali kolegi. Bral je sam. A zvenelo je kot tisoč grl.
