To Crimpovo najodmevnejšo dramo oblikuje sedemnajst slik (oziroma "gledaliških scenarijev"), v katerih se zvrstijo posneta sporočila, dialog nedoločnih ali anonimnih govorcev, izmenjava replik s skupno potezo portretiranja, rimani del besedila, pasusi večglasij - skratka, serija različnih drobcev, ki se ne povežejo v celoto z jasnim odgovorom, pač pa s sprožanjem vprašanj in s pobudo za razrešitev "uganke" ironično razpirajo pogled na mediatizirano in identitetno fluidno družbo. Našo družbo.
Crimp daje dramo na razpolago različnim interpretacijam že z naslovom Kako jemati njeno življenje (v prevodu Žive Kolar, Nataše Vlaović in Iris Žnidarič), vanj pa že tudi vnese tisto, ki je ves čas v središču - čeprav vselej drsečem od točke določljivosti. Kdo je Ana, ki vedno znova stopa v pripoved, a nikoli v dogajanje? Kdo je ta odsotna ženska; ali gre ves čas za eno samo? In kdo (vse) so osebe, ki plastijo njeno življenje, ter koliko jih je? Dramatikovo uvodno opombo o zasedbi, ki "naj odraža sestavo sveta", režiser Jernej Lorenci in dramaturginja Marinka Poštrak ne vzameta dobesedno, po principu "multikulturne" krstne uprizoritve; opustita tudi predvideno uporabo različnih jezikov. Z nekaterimi posegi v besedilo, kot je zamenjava uvodnega sosledja, slovenska praizvedba kaže na precej svoboden odnos do predloge, ki pa je dialoški. Besedilna večvrstnost prejme obliko večznačajskosti sestavnih členov. Vendar na delu ni razmejevanje, pač pa orkestracija: slike dobijo svojo, večkrat prav glasbeno (skladatelj Branko Rožman) podprto barvo; povezuje jih notranja organskost, ki ne ubere ene linije, temveč razvija in pripaja posamezne segmente ter deluje kot kompaktna celota.
V scenografsko (Branko Hojnik) precej natrpanem prostoru, polnem (osvetlitvenih) luči, bi umestitvi prizorov sicer lahko pripisali predpono "post" - v "njeno življenje" vstopamo prek sedmine, vanj se zavrta, se ga preiskuje; v post-stanju so tudi tematizirane umetniške in družbene usmeritve.
V glasbeni naravnanosti Lorenci ozvočuje replike, mediatiziranega sveta pa ne uprizarja neposredno, temveč v odmerjenih sunkih. Devetčlanska igralska zasedba s homogenim učinkom delovanja in vtisom trdnega prijema izmuzljive gledališke partiture podaja prizore z igro vlog, potopi se v odkrivanje sledi, obriše Anine obraze, na oder nevidno naseli njeno podobo - dokler se, v uprizoritvenem nagibu k nazornosti, naposled ne odloči, da z napisom prevzame njeno (blagovno) ime oziroma identiteto. A če se prek Ane kanalizira družbenokritična slika manipulativnega sveta, se - kot se zdi, da nam pričujoča interpretacija sporoča s prihodom osebe, ki nosi drugo, realno ime - identiteta vendarle tudi ohranja. To je vnos, ki se kaže kot majhen prelom v strukturi sicer čvrste, čeprav mestoma pretirano linearne oziroma vase zaprte gradnje, ki pa je morda prej sama sebi namen.
