Triintrideseto slovensko nogometno prvenstvo je bilo zaradi velike premoči Celja po razburljivosti boja za prvaka eno najbolj dolgočasnih. Glavni krivec je vodstvo Olimpije na čelu s predsednikom Adamom Deliusom, direktorjem Igorjem Barišićem in športnim direktorjem Goranom Boromiso. Nemški lastniki so po lanski šampionski sezoni z dvojno krono v nasprotju z zdravo nogometno logiko odpustili karizmatičnega španskega trenerja Alberta Riero in ga dobesedno porinili v naročje konkurenci.
Brezposelnost temperamentnega Španca je spretno izkoristilo Celje. Čeprav je na klop sedel tri dni pred začetkom novega prvenstva, je v Celju v zgolj dveh mesecih in pol, dokler ga ni premamila ponudba francoskega drugoligaša Bordeauxa, postavil temelje šampionske ekipe z všečno igro in neulovljivo točkovno prednostjo pred tekmeci. Da bo ironija popolna, je Riero nasledil v Mariboru odpuščen Hrvat Damir Krznar, ki je ekipo brez težav popeljal do drugega naslova državnega prvaka. Krznar je inteligenten in izkušen, zato je z najbolj kakovostnim igralskim kadrom lige le nadaljeval tam, kjer je končal Riera. Ni posegal v španski model igre z veliko posesti žoge in všečnim napadalnim pristopom, medtem ko se večina slovenskih trenerjev zateka k bojazljivi tranzicijski igri, katere temelj so obrambni blok in hitri prehodi v napad.
Celje, ki je imelo v ekipi veliko slovenskih fantov, je zasluženo prvak, saj je bilo na prvem mestu od tretjega kroga. Ogromno zaslug ima tudi vodstvo kluba, ki deluje na ruski kapital in je omogočilo za slovenske razmere neomejen proračun s sedmimi milijoni evrov. V vseh potezah predsednika Valerija Kolotila je vidno, da ima nogometne izkušnje, saj je deloval v najbolj znanih klubih v Rusiji. Ostal je miren in potrpežljiv tudi takrat, ko se je Celje po osvojitvi prvega naslova prvaka leta 2020 v naslednjih dveh sezonah borilo za obstanek. S Celjem ima velike načrte glede igranja v ligi prvakov, napoveduje zvezdniške okrepitve in bo slovenski vladar lahko še nekaj let.
Čeprav je Maribor, šampion pomladi, prvenstvo končal na drugem mestu, Olimpija pa na tretjem, je za največja slovenska kluba sezona brez lovorike vedno neuspeh. Maribor je plačal davek za porazen začetek sezone, a ko je oktobra lani v Ljudski vrt prišel trener Ante Šimundža, sta se začela vračati stari šampionski duh in štajerski DNK. Ko bo poleti v klub prek turškega investitorja prišel še svež kapital, ki je bil najprej ponujen Olimpiji, bo po finančni moči postal konkurenčen tudi Evropi. Edino vprašanje je, kako dolgo sta lahko gonilni sili 36-letna igralska veterana Iličić in Soudani.
Olimpija je z vodstvom, ki je klub pahnilo v kaos, in s petimi milijoni evrov proračuna nekonkurenčna za boj s Celjani in Mariborčani. Čeprav so v manj kot letu dni zamenjali tri trenerje, na koncu niso imeli strokovnjaka, ki bi sedel na klop, ampak je ekipo vodil kar športni direktor. Olimpija je bila na račun zapuščine, ki je ostala v sistemu igre od Riere, jeseni še uspešna s prebojem v konferenčno ligo. Klub je legija tujcev, ki je v Ljubljano prišla le pobrat denar in ne čuti nobene pripadnosti zelenemu dresu. Ko je prišlo do zamud pri izplačilu premij za uspehe oziroma jih sploh niso prejeli, ker je bila obljuba ustna in ni bila zapisana na papirju, jim je očitno padla vnema. Ker ni zaslužka s prodajo vstopnic in TV-pravic ter sponzorskimi pogodbami, klubu za preživetje letos ostane le prodaja igralcev.
Vsi klubi – z izjemo Celja in Brava – so dosegli manj, kot so načrtovali. Glede na obdobje, ko je Maribor z igranjem v skupinskem delu lige prvakov in lige Evropa postavil visoke standarde, kakovost lige nazaduje. Največji zaostanek je pri hitrosti in intenzivnosti, preveč je povprečnih tujcev. Očitno je pomanjkanje denarja, zato klubi za preživetje iščejo tuje investitorje.
