Joseph A. Mussomeli, ameriški veleposlanik v Sloveniji, ni ravno blagohotno opisan na spletni strani Wikipedia, verjetno zato, ker tisto, kar so njegovi predhodniki zapisovali v zdaj že prek Wikileaksa razkrite depeše washingtonskemu delodajalcu, pove na glas in za diplomata vse preveč neposredno. No, te dni se ni znašel v središču medijsko-politične pozornosti zgolj po lastni krivdi, temveč tudi po zaslugi predsednice Nove Slovenije Ljudmile Novak, ki sta ji bila simpatična prednovoletni "sproščeni pogovor" z veleposlanikom in njegova želja, da Slovenija čim prej dobi vlado in v njej morebiti tudi NSi.
Slovenski politiki, analitiki in mediji si niso enotni, ali so Mussomelijevo komentiranje povolilnega dogajanja, navijanje za veliko vladno koalicijo ter vabila predstavnikom parlamentarnih strank na klepet o aktualnem položaju domena veleposlanikovih del in nalog ali pa gre že za pokroviteljstvo, dirigirano iz State Departmenta. Izkušen bivši veleposlanik, zdaj pa evropski parlamentarec Ivo Vajgl je bil precej določen, ko je dejal, da si tega ZDA ne bi dovolile v nobeni drugi evropski državi in si doslej tudi niso, da pa veleposlanikova dejanja kažejo takšno željo. Predsednik Danilo Türk pa je včeraj Mussomelijeve izjave ocenil za neprimerne, ker posegajo v občutljivo tematiko političnega nastajanja vlade. Ali je vzrok za slednje Mussomelijeva karierna biografija, v kateri je od svojega osemindvajsetega leta skakljal med Washingtonom in prestolnicami držav tretjega sveta, od Manile do Kabula, ali leži kje drugje, bo moral bolje kot včeraj odgovoriti sam. Kar koli si kdo misli o njegovi diplomatski (ne)spretnosti, se bo vendarle treba soočiti tudi z dejstvom, da je Slovenija ne le med evropskimi državami edina, v kateri je vlado sestavljal tudi televizijski voditelj v svojevrstnem "talk showu" s predsedniki parlamentarnih strank. V takšni državi padejo še marsikatera druga pravila politične kulture mimo prislovične diplomatske zadržanosti, ki lahko postane celo dobrodošla.
Dejstvo je, da če se sami ne znamo pogledati v ogledalo, je dobro, da nam ga nastavi vsaj nekdo drug. Mussomeli morda to dela nediplomatsko, težko pa bi zapisali, da nedobronamerno ter s prikritimi ameriškimi pokroviteljskimi nameni. "Po mojem razumevanju ste Slovenci zelo razdeljeni. Zato potrebujete nekoga, ki vas bo združil v širši koaliciji, ki ne bi odrezala polovice državljanov. Številke so namreč jasne, razmerje v parlamentu je 44:44," je ena od izjav, ki zdaj dvigujejo prah, čeprav gre le za ugotavljanje duha, ki Slovenijo obvladuje že dve desetletji. Za tiste, ki se želijo bolj poglobiti v Mussomelijevo zrcalo, bi bilo primerno, da si preposlušajo njegov predsilvestrski intervju za nacionalni radio (http://tvslo.si/predvajaj/veleposlanik-zda-v-sloveniji-joseph-a-mussomeli/ava2.124366513/) z izzivalnimi mislimi, kot so, da bo čez pet let Slovenija capljala za Hrvaško in Srbijo, da se posveča sporom iz preteklosti namesto prihodnosti, da ni razpoznavna volja Slovencev, po kateri poti kreniti in kakšne reforme podpreti, ter tudi o tem, da je (bila) v prazničnem času Ljubljana hladno belo-modro dvobarvna, ameriška rezidenca in veleposlaništvo pa sta kipela od barvitosti (lučk).
Komunikativni veleposlanik, ki se ne skriva za tradicionalnimi diplomatskimi odgovori, morda samo govori preveč, da bi slišali, kaj nam ima povedati.
