Simfoniki RTV Slovenija so se s Pesmijo poletja priklonili 150-letnici rojstva Fredericka Deliusa, skladatelja, ki je iskal svoj originalni izraz prek razraščanja terčne harmonije in nenavadno razvezane oblike, ki daje prednost zaporednemu nizanju pred oblikovanjem jasnih vrhuncev in ločil. Skladatelj gradi svoja dela iz drobnih motivičnih drobcev, ki jih vrti, obnavlja, secira in kaže vsakič v nekoliko drugačni harmonski luči. Posledica tega je, da se tekstura spreminja v močno zaraščen vrt, v katerem raste veliko lepih rož in tudi kar nekaj plevela. Izvedba Simfonikov pod vodstvom dirigenta Lorenza Castriote je bila zvočno pregledna in občutljiva, zmanjkalo pa je še bolj jasno oblikovanje valovanja med vzponi in nižišči.
Zanimivo je, da se je tudi novi Koncert za tolkalca in simfonični orkester Petra Šavlija zlil z Deliusovim glasbenim stavkom. Seveda ne v uporabi materiala, temveč v osnovni formalni logiki, ki je dajala prednost razpredanju pred jasnim razpostavljanjem. Novo delo poka od glasbenega materiala, predvsem tolkalec je zaposlen z najrazličnejšimi zvočili (drevesna debla, različni kovinski idiofoni), skladatelj pa razpira vrata tudi različnim koncertantnim situacijam (dialog treh prostorsko razpostavljenih tolkalcev) in slogovnim okruškom (messiaenovski modalni odsek). Tako Koncert postaja dvojno heterogen - že v izhodišču smo v koncertih za tolkala soočeni z najrazličnejšimi zvočili, ki trgajo homogenost zvočne slike, takšnemu izobilju pa je Šavli dodal še druge skladateljske domisleke. Največjo težavo je tako sčasoma predstavljala nekakšna dvotirnost: težko je bilo prepoznati pravo vez med virtuoznim solističnim partom (Andraž Poljanec je opravil veliko delo) in orkestrsko pisavo.
Kljub temu da Chaussonova Simfonija jasno prevzema harmonsko logiko in idejo motivičnega razpredanja in Wagnerjeve glasbene drame, se nato potopljena v "francoske" zvočne dišave vse bolj zapira eksistencialnemu in odpira dekorativnemu. Lorenzo Castritota je Simfonike vodil z občutljivostjo - simfonija se je razdajala v vrhuncih in je iskala melodično spevnost -, do dokončnega uspeha pa je spet zmanjkalo več formalne preglednosti.
Tudi Rotterdamska filharmonija se je predstavila z glasbo, ki je usmerjena bolj sama vase, v svoje zvočno-bleščeče ornamente. Toda pred njo je tokrat stal dirigentski čarovnik - po videnem in slišanem sodeč, gotovo največji glasbeno-dirigentski obet sedanjosti. Yannick Nézet-Séguin ne sodi med dirigente nastopače, bolj se zdi, da v njem vre izjemen glasbeni nemir, ki se nato razdaja v neskončni elegantni pozornosti do glasbenega detajla in tudi v razraščanju muzikalnih erupcij. Prav na takšen dvojni način so bile oblikovane že Debussyjeve simfonične skice Morje. Orkestrska tekstura je ves čas valovala - od nežnih vzgibov (izjemni pihalski nastavki v končni skici) do hedonističnih zvočnih izbruhov (ritmične figuracije godal v drugi skici) in brezštevilnih agogičnih pregibov, dinamičnih pikantnosti. Morje se tokrat sicer ni bleščalo v enotni sončni barvi, je pa prinašalo ocean odtenkov, valov in dišav.
Podobno se je nadaljevalo tudi v drugem delu z Ravelovim baletom Dafnis in Hloa. Kljub podnaslovu "koreografska simfonija" gre v resnici za gledališko glasbo, ki nima prave simfonične logike in lahko postaja brez svoje odrske uresničitve tudi utrudljiva. Tudi tokrat me izvedba ni povsem prepričala, da je celotno skladbo smiselno predstavljati tudi v simfoničnem kontekstu, toda težava nikakor ni bila v dirigentu in njegovih marljivih orkestrskih glasbenikih. Nézet-Séguin je bil tokrat morda še za odtenek bolj pozoren na številne detajle, praktično vsak glasbeni zglob je izkoristil tudi za muzikantsko barvanje in občutljivo prebiranje. Seveda je segel najdlje ob koncu, ko je v zaporedju jutranjega prebujanja in sklepnega plesa dosegel logično povezanost med skrajno rafinirano občutljivostjo in ritmično-zvočno razbrzdanostjo. Poslušali smo popolnega dirigenta, ki je s seboj v višave potegnil tudi orkester. Ostaja samo še pobožna želja, da bi ga drugič slišali v sporedu, ki bi poleg silnega zvočnega artizma dal tudi bolj odločne glasbene izjave. A ta čas gotovo prihaja.
