Se spomnite lanske decembrske »afere«, ko so na Pogačarjevem trgu odpirali in zapirali stojnice s pijačo in jedačo, ker je župan mesta kljuboval vladnemu odloku, ki je v luči covidnih ukrepov prepovedoval obratovanje tovrstnih stojnic na decembrskih sejmih? Z argumentom, da se morajo ljudje razvedriti, je ljubljanski župan Zoran Janković okraševanje mesta z lučkami zagovarjal celo v letu 2020, ko je veljala policijska ura ob strogih omejitvah gibanja. Tako so lučke na bolj ali manj praznih ulicah gorele, ker so mestni uradniki trdili, »da prinašajo občutek topline, domačnosti in vero v boljši jutri«. Za ljubljansko mestno županstvo imajo novoletni prazniki na ulicah očitno zelo poseben pomen, saj se niti v krizah nikakor ne bi odpovedali ne okrasitvi ne kuhančku, kaj šele ognjemetu, k čemur magistrat že nekaj let neuspešno nagovarjajo okoljevarstveniki.
Letos pozimi se obeta drugačna kriza, energetska kriza. In sredi jeseni smo zaradi teh okoliščin ponovno pri debati o novoletnih okrasitvah mest. Nekatere občine v Sloveniji, denimo Domžale, ne bodo imele praznične osvetlitve. V Ljubljani pa prav nasprotno že dobre tri tedne veselo obešajo legendarnih 50 kilometrov novoletnih lučk. Na vprašanja o tem, ali ne bi v prestolnici malce varčevali, pa župan trmasto odgovarja, da bo to zanemarljiv strošek, vsega skupaj okoli 3000 evrov, ter da lučk ne bodo ugašali ob desetih zvečer. Ker se morajo Ljubljančani poveseliti tudi v energetski krizi, ko bodo nekateri komaj zbrali dovolj denarja za plačilo elektrike in ogrevanja, kajne?
Toda še bolj kot novoletne osvetlitve ulic bi bila energetska kriza lahko dober povod za zmanjšanje svetlobnega onesnaževanja zaradi osvetlitve stavb. Tudi cerkva. Ljubljanski uradniki se na vse pretege hvalijo, kako zelena in okoljsko ozaveščena je slovenska prestolnica ter kako zelo varčno in nočnemu živalskemu življu prijazno osvetlitev ima mesto. V tej zeleni usmeritvi bi morali energetsko krizo pograbiti z obema rokama ter ugasniti luči, ki osvetljujejo denimo ljubljanski grad in druge mestne znamenite stavbe. Zaradi varčevanja, okolja in solidarnosti. Tako kot to počnejo v drugih evropskih mestih. Celo v mestu luči, Parizu, so na pobudo socialistične županje Anne Hidalgo mestne znamenitosti od desetih zvečer zatemnjene, na Eifflovem stolpu pa luči ugasnejo ob 23.45, ko ga zapustijo zadnji obiskovalci. Jean-François Martins, šef Eifflovega stolpa, je ob tem dejala, da je zgodnejše ugašanje luči simbolna gesta v času energetske krize. Za zmanjšanje razsvetljave javnih stavb in spomenikov so se v preteklih mesecih odločile tudi mestne oblasti v Salzburgu, Linzu in Berlinu, kjer so celo popolnoma ugasnili osvetljavo dvestotih mestnih znamenitosti. Okoljski aktivisti upajo, da bo tako ostalo tudi potem, ko bo spet na voljo izobilje energentov.
V Ljubljani pa ni nobenih resnih indicev, da bi energetsko krizo izkoristili v prid zmanjševanja svetlobnega onesnaževanja mestnega neba. O vsem še razpravljajo in se pri tem zavijajo v birokratsko latovščino, kaj vse so že ali bi mogoče še naredili. Ljubljanski grad kot najbolj ikonična mestna znamenitost, pa je – z izjemo minutne zatemnitve ob smrti kraljice Elizabete – še vedno osvetljen vso noč. Če Eifflov stolp ni osvetljen vso noč, zakaj neki bi moral biti od mraka do zore osvetljen ljubljanski grad? In to ne glede na to, ali je energetska kriza ali ne. To je popolnoma nepotrebna potrata, ki obremenjuje okolje in mestni proračun. A vsakršni namigi o zatemnitvi tako novoletne okrasitve kot iluminacije stavb naletijo na gluha ušesa županstva in, kot je v Ljubljani že navada, na popolno odsotnost kakršne koli debate med meščani in mestnimi uradniki. x
