Da, o tem bi lahko še pisal, a ne zdaj. Pozornost je pritegnil neki drug detajl. Vsaj pri nas v regiji, kot pravimo. Sedemletni deček Uroš iz Banjaluke je bil neskončno žalosten, svojo žalost pa je izrazil na uri pravoslavnega verouka. Dobil je običajno nalogo: da nariše osebo, ki moli. Na štirih risbah v položaju, v katerem se križa, je narisan igralec v modrem dresu, moder, počesan na prečko. Na dresu nosi številko enajst, poleg nje pa sta srce in krona. Ni dvoma, da gre za Edina Džeka. Otrokova mati je napisala, da nikoli ni videla sina, da bi tako jokal, risba pa je nastala dan po njegovem slovesu od reprezentance. Otrok je narisal Džeka, kako prosi, da bi ponovno zaigral za reprezentanco. Mati je ob objavi risbe želela samo eno: da bi jo lahko videli drugi in da bi Uroš, ki bo imel kmalu rojstni dan, prejel čestitko. In morda še podpisan Edinov dres. Tekst se končuje s tem, da do objave ni prišlo zato, da bi koga užalila, se iz koga norčevala ali zmanjšala pomen vere kogar koli.
O zaščiti krščanstva
Ne bojte se, ne bom pisal o nogometu, a povod za to pisanje je res fenomenalen. V zadnjih sedmih dneh sta se od igranja v reprezentanci poslovila dva igralca: Bosanec Edin Džeko in Argentinec Leo Messi. Vsak je na svoj način pomemben, drugi je pravzaprav dolgo veljal za prvega igralca sveta, prvi pa za prvega igralca našega (malega dela) sveta. Fotografije Džekovega slovesa iz Zenice na tekmi lige narodov proti Švedski so bile ganljive, tekma pa je bila trda, borbena in končala se je z 0-0. Messi je na El Monumentalu v Buenosu Airesu na prijateljski tekmi proti Beninu dosegel gol z enajstmetrovke, podobe navijačev v dresih, ki neutolažljivo jočejo, pa so bile skoraj na vseh pregledih novic. »Odšel je največji vseh časov.«