Toda tako kot je Janez Janša že večkrat dokazal, da je politik brez manir, je v konkretnem primeru tudi Žerjav potrdil, da ne pozna zakonov in ustave, po katerih mora tisti, ki sprejme funkcijo ministra, delo opravljati, dokler se v njegovo ministrsko pisarno ne vseli kdo drug.
Je pa Radovan Žerjav v zadnjih štirih letih, odkar je bil na čelu Slovenske ljudske stranke, v precejšnji meri opravičil vlogo, ki pritiče njegovemu priimku. Kot bi bil naprava za dvigovanje in prenašanje bremen, je iz stranke odnašal mnoge, ki niso izpolnjevali moralnih in etičnih kriterijev, da bi smeli delovati v politiki. Odnesel je nekdanjega poslanca Andreja Fabjana, ker si je izposloval popust pri avtomobilskem zavarovanju, pa ustanovitelja SLS Petra Vriska, ker je skrival, koliko zasluži kot predsednik zadružnikov. Strankarsko izkaznico je vrnil tudi razvpitemu nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju. S tem je izpolnil obljubo, izrečeno na dan, ko je postal predsednik SLS: »Zame ni Šrotovih, Podobnikovih, Kanglerjevih in ne vem katerih še. So samo tisti, ki delujejo v dobro SLS in Slovenije.«
Poročilo nadzornikov SLS pravi, da je bil Radovan Žerjav žerjav tudi pri dvigovanju stranke in finančnega brezna. Leta 2009, ko jo je prevzel, je imela namreč hude težave s številkami, saj je imela za več kot 430.000 evrov neporavnanih obveznosti, zdaj naj bi bila v odlični kondiciji. »Občinski odbori imajo 200.000 evrov pozitive, centrala je v plusu, tudi če bi morala takoj odplačati ves kredit,« je kongresnikom poročal predsednik strankarskih nadzornikov. SLS naj bi šlo na bolje tudi glede članstva. Zdaj že nekdanji predsednik se je pohvalil, da ga je v štirih letih okrepil za četrtino oziroma za 3150 članov. Žerjav je stranko, še bolj pa sebe, potisnil navzgor po lestvici priljubljenosti, saj se SLS v javnomnenjskih raziskavah giblje okoli tretjega mesta, medtem ko Žerjav zaseda njihove vrhove.
In če gre stranki tako dobro, zakaj potem novi predsednik? Nosilnost žerjava Radovana je po štirih letih očitno popustila. To je navsezadnje priznal sam, ko je na kongresu z debelim cmokom v grlu in na robu joka povedal: »Nisem bil vedno uspešen. Naredil sem tudi kakšno napako, kakšno neumnost. Vse to delo, razdajanje in način življenja, posvečen predvsem politiki in tej naši stranki, so izželi tudi mene.« Tako se je Radovan Žerjav iz žerjava v podobi stroja, ki je štiri leta dvigoval in prenašal strankarska bremena, čez noč prelevil v žerjava ptico, ki bo iz politike odletela tako skrivnostno, kot je pred šestimi leti priletela vanjo.
V nasprotju s pričakovanji in napovedmi je Žerjavu kot predsedniku SLS uspelo ustvariti karizmo, a še zdaleč ne tolikšno, kot jo imata očeta te stranke Ivan Oman in Franc Zagožen. Zato ne preseneča, da je nemirne duhove, ki so se v stranki pojavili tudi pred sobotnim volilnim kongresom, znova moral krotiti Franc Zagožen. Ob nekarizmatičnem Francu Bogoviču in nergaških članih SLS bo imel 71-letni profesor Zagožen v prihodnje verjetno še veliko dela.
