To, da Slavko Moharič ni prevzel poslanske funkcije, za njim pa je sedež v državnem zboru zavrnil še podjetnik Mirko Radujković, je vse prej kot spodbudna podoba stanja parlamentarizma v tej državi. Solze posameznika, ki se ni odločil vstopiti v surovo politično areno, niso razlog za posmeh, temveč razlog za zaskrbljenost slehernega volilca. Ko se nekdo na takšen način odpove prevzemu poslanske funkcije, se zastavlja vprašanje, koliko besede sploh še ima posameznik v političnem sistemu, ki naj bi temeljil na svobodnem zastopanju ljudstva. V kakšnem stanju je skratka naša demokracija, katere nosilci so na papirju poslanci državnega zbora, ki po temeljnem pravnem aktu, to je ustavi, niso vezani na nikakršna navodila.
Ko s tega vidika motrimo sedanji sklic državnega zbora, je treba začeti pri oblikovanju aktualne vladne koalicije. Parlamentarizem je že z izvolitvijo Zorana Stevanovića za predsednika DZ v okoliščinah politične trgovine doživel hud udarec. Šef parlamenta je postal predsednik Resnice, najmanjše parlamentarne stranke, ki se razglaša za opozicijsko, hkrati pa koaliciji Janeza Janše dosledno prispeva potrebne glasove. Pri tem ne smemo pozabiti, da je Stevanović gradil svoj politični vzpon na notarsko overjeni izjavi o nesodelovanju z Janšo in SDS. Izdaja volilcev je bila dvojna, saj je tudi Anže Logar iz Demokratov pred volitvami zatrjeval, da ne bodo dali glasov za še eno Janševo vlado.
Nekateri fenomenu, ki proizvaja takšne politične izide, pravijo strankokracija, drugi kažejo s prstom na strice iz ozadja. Ne glede na poimenovanje pa je jasno, da peščica ljudi na oblasti pogosto upravlja državo mimo programov in predvolilnih obljub, državljani pa naj bi jim sledili kot ovce. V nasprotnem primeru dobimo primer gospoda Mohariča, podobne pomisleke glede pritiskov odpira tudi primer nekdanje poslanke Demokratov Tee Košir. Ki so jo naprej pri Demokratih kot nepoznavalko zdravstvenega sistema poslali za državno sekretarko na zdravstveno ministrstvo. Nato so na njeno poslansko mesto postavili nekdanjo članico SDS Eleno Zavadlav Ušaj. Ko je Koširjeva napovedala vrnitev v DZ med nepovezane poslance, zaradi česar bi morala Zavadlav-Ušajeva oditi med civiliste, pa se je nazadnje v sumljivih okoliščinah odpovedala mandatu.
Vidimo torej, da imamo na eni strani ljudi, ki so trčili v realnost igre prestolov in iz nje odšli, na drugi strani pa imamo recimo primer Borisa Mijiča, ki je ob vsej svoji nenačelnosti vztrajal v politični igri tako dolgo, da bi lahko njegova stranka obdržala poslansko mesto. Še več: interesi v ozadju so ga pri tem celo spodbujali, podpirali in ga za početje nagradili z imenovanjem v delegacijo v parlamentarni skupščini Sveta Evrope. To se nazadnje ni udejanjilo, bo pa lahko Mijič ob odstopu prejel nadomestilo poslanske plače, do katerega je upravičen, ker je delo poslanca »opravljal« več kot pol leta. Za to je že zaprosil, saj očitno nima zadržkov pri tem, da mu državljani iz javne blagajne za njegovo krhanje ugleda poslanske funkcije izplačamo še to postavko.
Zadnje dni skratka gledamo demokracijo, v kateri »preprosti« ljudje ne želijo biti (več) poslanci, zaradi česar so na koncu tarča posmeha in očitkov. Tiste, ki s pozicije moči pritiskajo nanje in njihovo voljo, pa javnost opravičuje, češ, tako pač je. x