»Če bi živeli od plodov tega sestanka, bi zelo shujšali,« nam je dogajanje slikovito opisal eden od udeležencev. Splošen vtis pa je bil, da pri ministrici Čalušićevi bolj razmišljajo o tem, kako zaščiti potrošnika, kot o tem, kaj se dogaja v agroživilski verigi.
Glede na nič kaj jurišno razpoloženega Jožeta Podgorška, prvaka kmetijske zbornice, ki je največja nevladna organizacija kmetov, je mogoče sklepati, da ta v primeru nove Janševe vlade računa na vrnitev na kmetijski prestol, s katerega je leta 2022 (na papirju) predčasno zgrmel zaradi bohinjskih počitnic na tuje stroške. Toda če bo Podgoršek res vnovič minister, bo mandat začel z mlinskim kamnom, ki mu visi za vratom. To je obtožnica specializiranega državnega tožilstva, ki si jo je prislužil prav zaradi Bohinja. Poleg tega mora z aktualno ministrico delati v rokavicah, kajti utegne se zgoditi, da bo moral ukrepe, ki bi jih zdaj izsilil na vrat na nos, v praksi sam uresničiti.
Za brezglavo hitenje tudi ni razloga. »Stvari se praktično dnevno spreminjajo, zato je treba gledati mesečne učinke, kaj se bo zgodilo, ne več dnevnih ali tedenskih. Ukrepe je treba podpisovati s tresočo roko, z veliko premisleka in dobro podporo v analitiki,« je za Dnevnik poudarila Tatjana Zagorc, direktorica Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij.
Med ukrepi, ki bi lahko prišli v poštev, je ministrica Mateja Čalušić po sestanku izpostavila zamejevanje bruto marž trgovcem in znižanje DDV na nekatera osnovna živila na pet odstotkov. Toda oboje je v pristojnosti drugih vladnih resorjev, ne kmetijskega, poleg tega živilcem in kmetom ne bi prineslo nobene koristi.
Da je morebitno znižanje DDV na hrano predlagala prav ministrica Čalušićeva, je milo rečeno hecno. Še lansko jesen, ko je na takšno idejo prišla Nova Slovenija, je namreč ocenila, da je to izredno populističen ukrep. Zdaj pravi, da morajo v vladi ugotoviti, ali je »dovolj ciljan in ali zajame tiste skupine, ki jih želimo zaščititi«. Toda ministrstvo za finance je večkrat opozorilo na pretekle izkušnje, da je končna cena za potrošnika, ki so jo določili prodajalci, kljub znižanju DDV ostala enaka ali se je celo zvišala.
Prav je, da ima država pripravljene scenarije, kaj narediti v primeru kriz, toda spišejo naj jih strokovnjaki na podlagi konkretnih podatkov, ne pa politiki in državni uradniki na brezplodnih sestankovanjih z deležniki, kjer vsak od navzočih vidi le sebe in svoje probleme. Kmetijska zbornica denimo predlaga državno pomoč kmetom zaradi drage nafte in gnojil. Izplačala bi jim jo po hektarju. Prav to je leta 2022 tik pred državnozborskimi volitvami storila Janševa vlada, v kateri je bil kmetijski minister Jože Podgoršek. Državno pomoč zaradi drage nafte in mineralnih gnojil so prejeli vsi, ki so leto poprej oddali vlogo za izplačilo subvencij. Okoli 56.000 kmetijskih gospodarstev je dobilo blizu 32 milijonov evrov, vendar za največ sto hektarjev površin, ki so jih imela v uporabi. S tem so finančno prikrajšali velike kmete in kmetijska podjetja, ki največ prispevajo k prehranski varnosti, draženje energentov in gnojil pa jih je najbolj prizadelo.
Agrarni ekonomist Emil Erjavec meni, da so pavšalna izplačila pomoči na hektar politično všečen, vendar neučinkovit ukrep. Po njegovem bi morala država najbolj prizadetim pomagati na stroškovni strani. Toda kdo je najbolj prizadet, je težko ugotoviti, saj je pomanjkanje podatkov največja rakava rana slovenskega kmetijstva, zato je sprejemanje učinkovitih kriznih ukrepov skoraj misija nemogoče.
