Ljubljanski mestni svetniki bodo na zadnji seji tega sklica pripravili vse potrebno, da bo ob Barjanski cesti lahko zraslo novo nakupovalno središče. Na zemljišču, ki ga je že pred časom kupil zasebni tuji investitor (Spar) prav z namenom, da bi tam postavil novo trgovinsko središče. Lokacija res ne bi mogla biti boljša: tik ob obvoznici, kar pomeni, da so potencialni kupci tudi vsi mimovozeči tranzitni potniki ali pa dnevni migranti, ki se po tej poti odpravljajo iz prestolnice domov. Prav na takih pozicijah rastejo trgovinski centri v vseh mestih sveta in Ljubljana pri tem nikakor ni izjema, saj prestolnica že ima nekaj velikih trgovskih središč ob najbolj tranzitnih obvoznicah in avtocestah. V prid novega trgovinskega središča na lokaciji ob Barjanski govori tudi to, da bo na sosednjih zemljiščih v prihodnosti zrasla stanovanjska soseska, nedaleč stran pa bo vsak hip končana še ena soseska, kar pomeni, da bo imel trgovinski center dobro domačo bazo.
Pa vendar – ali prestolnica res potrebuje še en šoping center? Odgovor o nujnosti novih in novih bleščečih in generičnih trgovinskih centrov je večplasten. Če vprašate trgovce, je seveda odgovor pritrdilen, in to kljub temu da ima prestolnica po nekaterih raziskavah zelo veliko nakupovalnih površin na prebivalca – leta 2017 je bilo to 1,667 kvadratnega metra, sedaj gotovo več, saj imamo od tedaj še dva nova trgovinska centra, enega pa so močno razširili. Toda Slovenci smo očitno šopingholiki, saj povprečno denimo samo špecerijo kupujemo v petih različnih trgovinah, medtem ko povprečen Evropejec to počne v treh.
A če za mnenje o novem nakupovalnem središču vprašate progresivnega urbanista, vam bo odgovoril, da je to katastrofa, da uničujejo zelene površine (čeravno je konkretno zemljišče ob barjanki precej devastirano, zaraščeno z invazivnimi rastlinami), da to povečuje število avtomobilov v mestu, ker so vsa nakupovalna središča bolj ali manj dostopna le z avtomobilom, da bomo poslej namesto parkov ali dostopnih najemniških stanovanj še na eni lokaciji gledali velika parkirišča in beton, kar bo pomenilo še večje segrevanje mestnih površin … Vse to je res. In če mestna uprava ne more ali noče nadzorovati apetitov trgovskega kapitala, bi lahko imela vsaj smelo urbano politiko, zazrto v prihodnost.
Prihodnost pa za trgovinske centre ni rožnata. V ZDA, poleg Bližnjega vzhoda meki trgovinskih centrov, so ocenili, da bodo v naslednjih treh do petih letih zaprli več kot tisoč centrov. Navade kupcev se spreminjajo. Trgovinska središča, ki so v devetdesetih letih prejšnjega stoletja postala center družabnega življenja srednjega razreda, so v postepidemičnem času postala démodé – ameriškim mlajšim generacijam je trgovinsko središče postal splet. In sedaj se ameriška mesta srečujejo s popolnoma drugačnim problemom: kako napolniti prazne megalomanske stavbe nekdanjih nakupovalnih središč.
Ta dilema bo v prihodnosti bržkone čakala tudi nas. In če bi bila ljubljanska mestna politika resnično zazrta v prihodnost, bi na tej točki rekla ne, ne potrebujemo več novih trgovinskih središč, da se ne bomo čez deset let ukvarjali s tem, kako napolniti izpraznjene velike trgovske hale, ko se bo tuji trgovinski kapital odločil, da odide kolonizirat druge teritorije. Realizacije progresivnega urbanističnega pogleda v prihodnost v Ljubljani skoraj nismo več vajeni, saj so mestni svetniki in uradniki v času župana Zorana Jankovića zdresirani tako, da vidijo le hipni kapitalski interes. Zatorej bo ob barjanki namesto parka brez debate zraslo še eno trgovinsko središče.
