Leta 2006 je ministrstvo za pravosodje pod taktirko ministra Lovra Šturma kupilo zemljišče ob Masarykovi cesti z namenom, da tam zgradi novo sodno stavbo. Vanjo bi preselili ljubljanska sodišča, ki so bila raztresena na več lokacijah po prestolnici, mnoga med njimi so prostore najemala. Leta 2013, v času, ko je ministrstvo vodil Senko Pličanič, je prišlo do spremembe načrtov. Lokacija ob Masarykovi cesti naj ne bi bila več primerna, zato so začeli snovati nov projekt na Bežigrajskem dvoru.
Po osemnajstih letih, dveh arhitekturnih natečajih in skoraj osmih zapravljenih milijonih je situacija praktično nespremenjena. Sodišča so še vedno razsejana po mestu, nekatera še vedno najemajo prostore, za najemnine pa gre iz državnega proračuna menda letno šest milijonov evrov. Sodne stavbe v Ljubljani ni. Še celo več – je sploh ne bo, ker bi stala preveč. Na ministrstvu so ocenili, da bi jih projekt stal okoli 200 milijonov evrov, virov za tak finančni zalogaj pa nimajo. Prepričani so, da bodo prostorsko problematiko ljubljanskih sodišč hitreje in bolj učinkovito rešili tako, da bodo na trgu kupili primerne poslovne prostore. Toda po drugi strani sami ugotavljajo, da so cene poslovnih nepremičnin v Ljubljani izjemno narasle in da je »ponudba primernih prostorov vse bolj omejena oziroma je v takšnih površinah skorajda ni«.
28. decembra lani je ministrstvo od družbe Rezidenca Rajski vrt kupilo poslovno stavbo na Litijski cesti 51, ki po podatkih geodetske uprave meri okoli 4600 kvadratnih metrov. A ta posel se je sprevrgel v pravno nočno moro. V slabih treh tednih od podpisa kupoprodajne pogodbe je na dan prišlo že toliko spornih informacij, da je posel pod drobnogled vzel nacionalni preiskovalni urad. Celo pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan je napovedala vložitev kazenske ovadbe in državno odvetništvo prosila za pomoč pri iskanju zakonite poti iz pogodbe z Rezidenco Rajski vrt, ki je težka kar 7,7 milijona evrov.
Med drugim se je izkazalo, da ministrstvo pred nakupom ni samostojno opravilo cenitve stavbe na Litijski, temveč je slepo zaupalo cenitvi Antona Riglerja, ki jo je naročila družba Rezidenca Rajski vrt. Na ministrstvu so verjeli v kredibilnost cenitve, ker jo je opravil sodno zapriseženi cenilec. Ta bi moral cenitev, tako pravijo na ministrstvu, »izvesti neodvisno, nepristransko, objektivno in brez naklonjenosti do bodisi naročnika ali kupca«. A Rigler je nato priznal, da se je pod dokument zgolj podpisal in da je cenitev pravzaprav pripravila Breda Zorko, prav tako sodno zaprisežena cenilka. Da je zgodba še bolj bizarna, gre za cenilko, ki je leta 2019 isto stavbo ovrednotila v stečajnem postopku. Takrat je ocenila, da je njena tržna vrednost dobrih 2,9 milijona evrov.
Ob tem velja omeniti še, da je površina stavbe v pogodbi večja, kot je navedeno v evidencah geodetske uprave. Od kod se je vzel podatek v pogodbi, ni jasno, a ker je ministrstvo objekt kupilo po načelu videno-kupljeno, bo s tega vidika težko izpodbijati veljavnost pogodbe, tudi če se na koncu izkaže, da je površina stavbe res manjša, kot piše v pogodbi.
Primer nakupa stavbe na Litijski cesti je kljub zagotovilom Dominike Švarc Pipan, da na ministrstvu niso ravnali malomarno, vse prej kot zgled gospodarnega ravnanja z državnim denarjem. To še bolj velja glede načrtov za gradnjo sodne stavbe, s katerimi je kar osem predhodnikov Švarc-Pipanove obljubljalo celovito reševanje prostorskih problemov ljubljanskih sodišč. Spodobilo bi se, da bi država po toliko letih že odpravila te probleme, a še danes ne vemo niti kje, še manj pa kdaj bodo sodišča dobila primerne prostore.
