Bolezen največkrat vpliva na mišice in dihala, drugače pa so osebe s to boleznijo aktivne in tudi uspešne v svojem življenju. Tako kot recimo Julija Samojlova, ki naj bi v začetku leta zastopala Rusijo na tekmovanju za najboljšo popevko Evrovizije. Samojlova je namreč zmagala na tekmovanju za rusko popevko, s skladbo Flame is Burning, v maniri petja Karen Carpenter.
A ukrajinski organizatorji, ob podpori evrovizijskega aparata, niso želeli, da na »njihovi« prireditvi nastopajo predstavniki osovražene države; uradno so pojasnili, da zato, ker je pred časom pevka nastopila na okupiranem Krimu. Zahtevali so, da Samojlova poje v Rusiji, v ukrajinski dvorani pa naj predvajajo prenos. Seveda ruski evrovizijski organizatorji v izsiljevanje niso privolili in na tekmovanju niso sodelovali. Ostalo pa je vprašanje, kako razmišljajo Ukrajinci, da so se za vse težave, spore, spopade in vojne, ki jih imajo že stoletja z Rusi, maščevali pevki, ki je od otroštva priklenjena na invalidski voziček. Ni kaj, lahko rečemo, da je politika zasenčila evrovizijski spektakel. Na svoj način se je odzvala tudi popularna statistika: na portalu youtube ima originalen video Samojlove Flame is Burning okoli 5,5 milijona ogledov, čeprav pevke na prireditvi ni bilo, ukrajinski rokerski predstavniki O. Torvald s komadom Time pa komaj nekaj več kot 700.000 ogledov.
Ko so se v torek najvišji predsedniki Mednarodnega olimpijskega komiteja odločili, da predstavnike Ruske federacije izključijo s februarskih zimskih olimpijskih iger v južnokorejskem Pjongčangu, je postalo jasno, da gre ob športni in dopinški aferi tudi za fronto tako imenovanega zahoda z največjo državo na svetu. Če bi namreč športni funkcionarji hoteli urediti probleme, ki jih ima šport z dopingom, se preprosto ne bi odzvali na takšen način. Izključili bi kršitelje, čistim športnikom pa dovolili nastopati z grbom in pod zastavo njihove države. Pravzaprav še nikoli niso bili tako dosledni. Tudi ko je šlo za doping pri, denimo, ameriških športnikih. Vsi se spomnimo prave epidemije dopinških primerov pri ameriških atletih. Šlo je za serijske kršitve. Konec koncev, ali niso vsi najbolj razvpiti primeri poživil med športniki vezani na največje ameriške zvezdnike: Lancea Armstronga, Justina Gatlina, Floyda Landisa, Barryja Bondsa, Marion Jones, Bena Johnsona…? In pri tem ne gre pozabiti na posebna, zelo liberalna dopinška pravila, ki veljajo za vrhunske športnike v ameriških profesionalnih ligah. Zanimivo, isti olimpijski komite, ki je kaznoval vse ruske športnike, ni imel nič proti temu, da so ameriški profesionalci, tudi lani na letni olimpijadi v Braziliji, bivali v povsem drugačnih, boljših pogojih kot drugi, daleč stran od asketskih olimpijskih vasi. Samo da so prišli, da so tekmovali, da smo jih lahko gledali. Govorimo o dream teamih, o sanjskih moštvih, ki so s svojo prisotnostjo vedno znova podirala načela olimpizma. Pa jim nihče ni ničesar zameril.
Dejstvo je, da so velike športne federacije, še posebej Mednarodni olimpijski komite, v zadnjih letih pred velikimi izzivi. Šport je z neverjetno podporo medijev na marsikaterem področju presegel samega sebe, komercializacija je po eni strani prinesla veliko denarja, hkrati pa tudi veliko neznank, za katere, kot kaže, zastarele, slabo organizirane športne federacije nimajo pravih odgovorov. Ob vseprisotnem dopingu, ki ga je vse več tudi v amaterskih športih in pri rekreaciji, so vse večji problem tudi multinacionalke in bogati lastniki, ki za orjaške denarje kupujejo posamezne športnike, klube in, priznajmo si, tudi velika športna tekmovanja.
Ob vseh običajnih športnih podjetjih, sladkih pijačah, bančnih karticah in avtomobilih je za dokaz, kako se je vse skupaj zapletlo, kako daleč je šlo, poskrbel sicer nepomemben sankač iz Tonge Fuahea Semi, ki se je preimenoval v Bruna Bananija. Jasno, gre za ime nemške multinacionalke, ki proizvaja različno konfekcijo in parfume. Zabavno, kaj ne? A treba je reči, da je bil Semi, pardon, Banani zaradi tega na boljšem kot tekmeci. Če ne drugega, so ga dobro plačali, konec koncev je postal tudi njihov maneken. Nastopil je v Sočiju, bil je na 31. mestu, februarja bo nastopil tudi v korejskem Pjongčangu. Očitno za nekatere športnike veljajo drugačna pravila oziroma morala kot za druge. Kot takrat, ko so zaradi sovjetske invazije v Afganistan leta 1980 zahodne države bojkotirale olimpijado v Moskvi, ko pa so se v Afganistan z nič manj neumnimi razlogi odpravile ZDA z Georgeem Bushem, se, vsaj z olimpijskimi igrami, ni zgodilo nič. In to seveda pomeni, da je šport po vdoru dopinških afer in korporacij dobil še enega sovražnika – politiko, ki sama razsoja, v katerih situacijah bo posredovala na velikih tekmovanjih. Podobno kot je spomladi posredovala na Pesmi Evrovizije v Ukrajini.
Takrat se je znesla nad invalidko, v torek se je znesla nad ruskimi športniki.
