Na kratki slovesnosti v Trstu je v ponedeljek dopoldan italijanski predsednik Sergio Mattarella podpisal dokument, s katerim je lastništvo Narodnega doma predal slovenski fundaciji z istim imenom. Na listu papirja je zapisan srečen konec zgodbe o zgradbi, ki je svojo nesrečo pred predajo doživela zapisano v literaturi Borisa Pahorja in stripu Zorana Smiljanića.
Zgradba Maksa Fabianija je pred več kot stoletjem mestu dala slovensko podobo. Zanjo se je vedno reklo, da je osrednja kulturna institucija tržaških Slovencev. Bila pa je še veliko več. Narodni dom je bil v prvem desetletju 20. stoletja politični, gospodarski in narodni načrt slovenske prisotnosti v mestu, ki si ga je vedno lastilo več imperijev, jezikov, narodov in njihovih vojsk. Različnim gospodarjem mesta nikoli ni bilo težko priznati, da je kraška okolica mesta slovenska. Nad kraškim robom so vedno živeli slovenski kmetje. Narodni dom je govoril nekaj drugega. Slovenci so bili od nekdaj tudi del tržaške urbanosti. Ne samo pristaniški delavci in delavci v tržaških industrijah, ampak tudi trgovci, podjetniki, učitelji, Primož Trubar in Izidor Cankar. Z Avgustom Černigojem, Edvardom Stepančičem in Josipom Vlahom so konstruktivisti na začetku prejšnjega stoletja v mesto prinesli najbolj moderno evropsko umetnost svojega časa. Evropska umetniška avantgarda je bila v rokah Slovencev, ki so živeli v mestu.
Narodni dom je bil institucija meščanov. Bil je hotel Balkan, kavarna, banka, koncertna dvorana, sedež Sokolov in Edinosti ter središče slovanskih institucij. Zgrajen je bil kot najmodernejša stavba v mestu in zamišljen kot zbirališče naprednih ljudi. Trinajstega julija 1920 so ga fašisti požgali do tal. V plamenih so zgoreli kavarna, banka, hotel in narodne institucije. V spominu je ostal zgolj kot »požig Narodnega doma«. Trenutek, ko se je začel fašizem, mnogo preden je to bilo v Evropi moderno in so ga vzeli resno.
Skoraj celo stoletje so se Narodnega doma spominjali zgolj skozi pripovedi o njegovem požigu. Od ponedeljka je požig mogoče pustiti za seboj. Stavbo so na novo zgradili in v njej naselili univerzo. V naslednjih desetih letih se bo izpraznila, vanjo pa bodo prišle slovenske institucije. Prvo, kar pade v oči, je, kako ogromno zgradbo je naredil Maks Fabiani in kako zelo se je v sto letih zmanjšala skupnost, ki jo je zgradila. V hiši je prostor za vse, kar skupnost ima, in tudi za vse, česar nima. Zanimivo bo gledati, kaj bodo iz najbolj znamenite slovenske zgradbe v mestu naredili sodobni tržaški Slovenci. Narodni dom bo zdaj test njihove iznajdljivosti, ki tako močno pade v oči na starih fotografijah hotela Balkan in njegove kavarne. Bil je arhitekturno in gradbeno napredna zgradba, institucije, ki jih je gostil, pa so bile dinamične družbe takratne sodobnosti. Ni bil hram nostalgije.
Zdaj, ko je dokončno na poti nazaj, mu lahko želimo, da ga ne bi obnovili kot spomenik. Mesto ima plošč in spomenikov dovolj. Lepo bi bilo v njem ponovno ugledati duha konstruktivistov, ki so svoj svet razstavili na dele in ga ponovno sestavljali kot načrt prihodnosti. Številka 14 na ulici Filzi je mejnik, na katerem se je najbolj nesrečno poglavje 20. stoletja začelo. Tam se tudi končuje.
