Vlada Roberta Goloba je pri zloglasni ukinitvi peči na lesno biomaso napovedala taktični umik. Po mesecu pregovarjanja o prednostih in slabostih biomase, zavajanjih, manipulacijah, hujskanju proti energetskemu prehodu in celo grožnjah z referendumom naj bi vlada naposled iz predloga novega energetskega zakona umaknila določilo, s katerim bi pri novogradnjah prepovedali vgradnjo peči na lesno biomaso. Konec dober, vse dobro?
V politiki žal ni tako preprosto. Ko opozicija – tokrat na čelu z NSi, ki ji je v nekaj tednih uspelo zmobilizirati pravcato kampanjo za svobodno odločanje o ogrevanju – enkrat zagrize v (resničen ali namišljen) vladni faux pas, ga zlepa ne bo izpustila. Vlada je sicer sebi v bran aktivirala zgledno četico ministrov, državnih sekretarjev in strokovnih sodelavcev, ki so javnosti hiteli pojasnjevati, da z zakonom pač ne posegajo v kakšne temeljne človekove pravice in svoboščine, da bo velika večina državljanov še naprej kurila, kar jim bo ljubo, in da bo prepoved peči na biomaso veljala samo in izključno le za novogradnje v strnjenih naseljih, kjer ljudje že tako in tako ne vgrajujejo drugega kot toplotne črpalke. A to opozicije ni in je ne bo ustavilo. Da vlada prepoveduje biomaso, ponavljajo še tedne po tem, ko so ji vlada, strokovnjaki, mediji in civilna družba dokazali nasprotno, in bodo verjetno ponavljali še daleč po tem, ko spornega člena niti ne bo več v zakonu.
Vladna ofenziva je prepozna in nezadostna. Prepozna zato, ker javnost pač nima časa in potrpljenja, da bi spremljala celotno kolobocijo s prepovedjo-neprepovedjo, nejasnimi zakonskimi določili, popravki in umikanjem členov tik pred zdajci, ki so si jo nakopali na okoljskem ministrstvu. Osnovna vprašanja, kot so, kakšen je namen prepovedi, za koga bo veljala, kakšne bodo izjeme in kakšni učinki, bi morala biti razčiščena v fazi priprave besedila zakona, ne pa na parketu državnega zbora, kjer se jih izkorišča za politična obračunavanja.
Namesto tega so v vladnih vrstah šele pred dobrim tednom ugotavljali, ali zakon sploh omogoča zamenjavo starejših in dotrajanih peči za nove, vse doslej pa ni bilo jasno, koliko gospodinjstev naj bi napovedana prepoved sploh zadevala in kakšni bodo njeni učinki. Odgovor na ta vprašanja nam je te dni razodel šele sam premier Golob, ki je prostodušno priznal, da učinkov sporne določbe pravzaprav ne bo. »Gre za 500 novogradenj,« je izustil in nemudoma pokopal mesečna prizadevanja okoljskega ministrstva.
Omejevanje kurjenja biomase, kot si ga je zamislila vlada, je torej ne samo nepremišljeno, ampak očitno tudi povsem nepotrebno. Če izključimo vse novogradnje, ki ne stojijo v strnjenih naseljih, in novogradnje, ki se za ogrevanje na drva ali plin niti ne odločajo več, nam ostane vsega skupaj 500 hiš, ki so praviloma energetsko učinkovitejše, vgrajujejo novejše peči in niso pomembni onesnaževalci zraka. Po drugi strani pa iz vrst dimnikarjev prihajajo opozorila o zastarelih pečeh, v katerih ljudje meni nič, tebi nič kurijo prav vse, kar jim pride pod roke. Tovrstnih »mini sežigalnic«, ki so po podatkih agencije za okolje glavni vir rakotvornih prašnih delcev v Sloveniji, se novi energetski zakon ne dotika.
Vse to je v parlamentu te dni priznal tudi premier Golob, ki je v isti sapi pohitel z napovedmi o povečanju sredstev za menjavo kurilnih naprav. A škoda je bila že narejena. Vladne napake na eni ter opozicijski populizem in hujskaštvo na drugi strani so že dodobra razpihali ogenj sentimentu, ki tudi drugod po Evropi v podnebnem prehodu ne prepoznava rešilne bilke, pač pa sovražnika.
Prenagljena prepoved lesne biomase – ljubljenke slovenskih množic – je torej medvedja usluga podnebnemu prehodu, državljanom in vladi sami. Tako kot je kmeta, ki je medveda rešil iz pasti, na koncu pokopala njegova dobrota, bi lahko vlado, ki ne premisli, kaj obljublja in vtika v zakone, pokopali njena lastna zaletavost in slabi kompromisi.
