Če kulturne ustanove, podprte z javnim denarjem, na splošno delajo spodobno, četudi z razmeroma skromnimi sredstvi, so lahko razmere, v katerih delujejo samostojni ustvarjalci v kulturi, veliko bolj zaostrene – pa čeprav mnogi med njimi izvajajo projekte, ki so v javnem interesu, zanje prejemajo tudi javna sredstva ali pač s svojim delom polnijo programe javnih zavodov. Ob nedavni predstavitvi zadnjega dela trilogije Antologija krika, v kateri so članice kolektiva Nest raziskovale fizični, ustvarjalni ter eksistencialni prostor za umetniško delovanje, jih je nadvse jedrnato opisala plesalka Urška Centa: »Iz projekta v projekt trčimo ob enake omejitve: finančne, prostorske, navsezadnje tudi ob meje lastne izgorelosti, v katero nas vse bolj potiska način, na katerega moramo delati – ker je sistem pač tako postavljen.«
Foto: Luka Cjuha
Med željami, obljubami in puhlicami
Ob premišljevanju umetniških dosežkov, ki so tako ali drugače zaznamovali iztekajoče se leto, se nehote (pa tudi neizogibno) zastavi vprašanje o pogojih, v katerih ta umetnost nastaja.
Priporočamo
Prijava
Še nimate računa? Ustvarite račun
×