Med željami, obljubami in puhlicami

Če kulturne ustanove, podprte z javnim denarjem, na splošno delajo spodobno, četudi z razmeroma skromnimi sredstvi, so lahko razmere, v katerih delujejo samostojni ustvarjalci v kulturi, veliko bolj zaostrene – pa čeprav mnogi med njimi izvajajo projekte, ki so v javnem interesu, zanje prejemajo tudi javna sredstva ali pač s svojim delom polnijo programe javnih zavodov. Ob nedavni predstavitvi zadnjega dela trilogije Antologija krika, v kateri so članice kolektiva Nest raziskovale fizični, ustvarjalni ter eksistencialni prostor za umetniško delovanje, jih je nadvse jedrnato opisala plesalka Urška Centa: »Iz projekta v projekt trčimo ob enake omejitve: finančne, prostorske, navsezadnje tudi ob meje lastne izgorelosti, v katero nas vse bolj potiska način, na katerega moramo delati – ker je sistem pač tako postavljen.«