Predsednik SŠK, novomeški škof Andrej Saje, je storil tisto, česar ni storil še noben škof ali nadškof pred njim, tudi državni odlikovanec kardinal Franc Rode ne. V nedeljo se je opravičil vsem žrtvam spolnega nasilja in dal jasno vedeti, da je krivda za storjeno zlo vedno in zgolj storilčeva. Lahko bi rekli: majhen korak za žrtve sprevrženega početja klerikov in sistematičnega prikrivanja zločinov ter velik za Cerkev. A slednje le, če bodo opravičilu in pozivu k prekinitvi škodljive prakse molka, sprenevedanja in obtoževanja žrtev sledili konkretni koraki. Če bodo torej v SŠK ustanovili neodvisno komisijo za preiskovanje spolnih zlorab, pregledno poročali o sumih, obsodbah in kaznih, žrtvam zagotovili strokovno in spoštljivo obravnavo ter ustrezno zadoščenje ter navsezadnje, če bodo kdaj za izmikanje in omalovaževanje zla odgovarjali tudi tisti, ki so, kot je zapisal škof Saje, »za zlorabe vedeli, a so opustili dolžna ravnanja«. Tudi kakšen (nad)škof med njimi.
Vesna Škorc, ki jo je kot deklico zlorabil artiški župnik Karli Jošt, je o svoji travmatični izkušnji kot ena prvih javno spregovorila pred več kot petnajstimi leti. Odzivi javnosti na njeno izpoved so bili mešanica zgroženosti, tudi v smislu »le kaj govori ta ženska«, in previdnega sočutja. Tedanji mariborski škof Kramberger župnika Jošta, ki je leta 2007 umrl med sodnim postopkom, obtožen 16 kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ni odstranil iz veroučne učilnice. Ni raziskal ponavljajočih se govoric v župniji. Ni sam stopil v stik s Škorčevo in drugimi žrtvami. Sprejel pa je delegacijo domačinov iz Artič, ki so prišli zagovarjat »gospoda župnika«. Joštove žrtve so 80.000 evrov odškodnine za prestano trpljenje iztožile v dolgem postopku zoper župnijo, celjsko škofijo in mariborsko nadškofijo.
V letih, ki so sledila, se je prepričanje o apriorni svetosti cerkvenih pastirjev razblinilo, na dan so prihajala monstruozna početja svetih mož po vsem svetu. Pri nas so se škofje in njihovi pomočniki še vedno šli nejevero. Ko so organi pregona za pobeglim duhovnikom Francem Frantarjem, obtoženim spolne zlorabe otroka, razpisali tiralico, se v Cerkvi niso pretirano angažirali. Ko se je vrnil iz Afrike, ga niso prijavili. Policija ga je prijela šele, ko nas je na Dnevniku zanimalo, zakaj se obtoženi duhovnik kljub tiralici prosto giblje po domačem kraju … Ko so ga v Rimu leta 2013 po že prestani kazni laizirali, so se v RKC izognili vsakršnemu pojasnilu, češ da so cerkveni kazenski postopki interne narave. Preteklo je še kakšno desetletje, da so žrtvam zares prisluhnili, začeli sume spolnih zlorab dosledno prijavljati organom pregona, k temu jih je prisilil Rim, osumljene dosledno odstranjevati iz bližine otrok …
Ustanovljena je bila »ekspertna skupina« za preiskovanje spolnih zlorab, toda zaradi neučinkovitosti, beri stanovske »solidarnosti«, je neslavno ugasnila. Še prej je njen preveč prizadevni predsednik – dr. Andrej Saje – dobil druge naloge ... Tudi danes, po vseh smernicah, navodilih in priporočilih, v Cerkvi informacije o zavržnem početju kolegov najraje odmerjajo z žličko. V mariborski nadškofiji so na primer o preiskavi slovenskega misijonarja v Kongu, ki naj bi zlorabljal tamkajšnje dečke, javno spregovorili šele po poročanju medijev.
Opravičilo predsednika SŠK je etično in pogumno dejanje; v cerkvenih vrstah mu zagotovo ne bodo vsi ploskali. A »dolga in zahtevna pot« ne vodi le do preprečevanja tovrstnih zločinov, kot je zapisal, temveč tudi do transparentnega razkrivanja in doslednega sankcioniranja vseh odgovornih.
