Prebivalci jugovzhodne Slovenije na operacijo, pri kateri jim vstavijo endoprotezo kolena, na primer čakajo več kot dve leti dlje kot prebivalci Pomurja, so že pred meseci pokazali podatki Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razkorak med različnimi območji se lahko pojavi tudi takrat, ko bolnik potrebuje takojšnje zdravljenje. To zimo so prebivalci Ljubljane in širše okolice pri iskanju nujne pomoči naleteli na izrazito veliko gnečo, stroka pa je izpostavila, da glavno mesto nima regijske bolnišnice.
Ideje o prerazporejanju bremen znotraj zdravstva pridejo hitro na mizo, a lahko že znotraj posameznega zavoda trčijo ob najrazličnejše ovire in zavrnitve. V oddaljeno prihodnost se vseskozi odmika tudi izpolnjevanje napovedi o bolj premišljenem razvoju javne mreže. V zdravstvenem resorju natančno popisujejo težave, bistveno več zagat pa imajo pri uveljavljanju sprememb – tudi takrat, ko so jih začrtali sami. V vladi Roberta Goloba se denimo z uresničevanjem novele zakona o zdravstveni dejavnosti prek ta teden sprejete uredbe o določitvi zdravstvenih regij ukvarjajo slaba dva meseca pred volitvami.
V zdravstvenem resorju, ki ga vodi Valentina Prevolnik Rupel, si od določanja regij obetajo medsebojno povezovanje izvajalcev zdravljenj, enakomeren razvoj in izboljšano dostopnost zdravstvenih storitev. Kako bo uredba zaživela, bo jasno šele v mandatu prihodnje vlade. Po dosedanjih izkušnjah prime vsak minister za vajeti s svojstvenim pogledom, načrti predhodnikov pa so mimogrede pozabljeni. Zgodba zase je tudi vprašanje, v kolikšni meri so pripravljeni med seboj sodelovati v zdravstvenih zavodih. Poti medsebojne pomoči z usmerjanjem osebja tja, kjer ga najbolj potrebujejo, so bile znane že doslej, a so bile redko uporabljene. Obveznosti, na primer, glede sodelovanja v neprekinjenem zdravstvenem varstvu lahko na koncu obstanejo zgolj na papirju.
Ob tem je bil nerazumljivo pozno objavljen predlog enotne metodologije, ki jo bodo v zdravstvu uporabljali pri merjenju delovnih obremenitev zaposlenih. Spomnimo, glede na predvidene roke bi moral biti ta del uveljavljanja sprememb pod streho najkasneje do konca lanskega avgusta. Pomisleki glede trenutnih načrtov se pri različnih akterjih v zdravstvu že vrstijo. Priložnost, da bi na ministrstvu za zdravje o metodologiji zelo dobro razmislili in pravočasno razrešili vse odprte dileme, se – tudi zaradi omenjene zamude – izteka.
Stroge omejitve popoldanskega dela zdravstvenih delavcev iz javnih zavodov pri drugih delodajalcih, na katere so stavili v Golobovi vladi, so z nedavno odločitvijo ustavnega sodišča odpadle. Ob potezi, ki je spodnesla eno ključnih točk zdravstvene reforme, so v vladi javnosti razlagali, kje vse so jim ustavni sodniki dali prav. Kot da bi v celoti obveljala njihova, so se odzivali tudi nasprotniki lani sprejetih sprememb. Dejstva akterji upogibajo v skladu z lastnimi interesi, hkrati pa se vsem mudi z uveljavljanjem lastne interpretacije. V tem burnem obdobju se obenem zdi, da si nihče ne da kaj dosti opraviti z nekaterimi najbolj kritičnimi slovenskimi težavami v zdravstvu. Krivice, ki jih pri dostopu do izbire osebnega zdravnika ali celo do nadomestne oskrbe doživljajo prebivalci velikega dela države, v zadnjih mesecih skorajda niso bile omenjene.