Aleksej Navalni je po sprehodu v kazenski koloniji v Jamalo-nenškem avtonomnem okrožju na zgornjem robu Sibirije občutil slabost. Zdravniška ekipa taborišča za prevzgojo se je trudila okoli njega, dokler ni dokončno umrl. Star je bil 48 let. Še en politični zapornik je v nepojasnjenih okoliščinah umrl v gulagu. Zadnji od dveh milijonov, ki so tam pustili kosti.
Preteklost je vedno hitrejša od Rusov, ki bežijo pred njo. Ruska federacija Vladimirja Putina je vedno bolj podobna Zvezi sovjetskih socialističnih republik Josipa Visarionoviča Stalina. Vendar niti enega niti drugega ne moremo obtoževati izvirnosti pri tehnikah avtoritarnega vladanja. Oba sta naslednika zadnjega carja ruskega imperija iz dinastije Romanov Nikolaja II., ki je do oktobrske revolucije vzdrževal ključne vzvode carske absolutne oblasti. Prvi med njimi so bile kazenske kolonije za oporečnike globoko v Sibiriji in v bližini severnega pola. Tam, kjer temperatura pozimi pade pod petdeset stopinj Celzija, se je ruskim vladarjem vedno zdelo, da je najustreznejše okolje za prevzgojo podložnikov, ki njihove oblasti niso na ves glas hvalili kot svetovni red.
Režim Vladimirja Putina ima veliko oporečnikov, odkritih nasprotnikov, opozicijskih aktivistov in ljudi, ki so bili do nedavnega na ulicah pripravljeni demonstrirati, da zahtevajo možnost avtonomne izbire političnih voditeljev. Ali vsaj kolikor toliko transparentne volitve. Veliko Rusov bi nedvomno glasovalo za Putina tudi brez grožnje smrtne kazni. Veliko pa jih je pripravljeno glasovati proti kljub grožnji s smrtno kaznijo. Najvidnejši med njimi so obsojeni na smrt, četudi od znotraj nikoli ne vidijo sodne dvorane. Neznanci jih ponoči ustrelijo v veži njihovega bloka in storilci nikoli niso odkriti. Drug za drugim od infarkta umirajo v posteljah hotelskih sob. Padajo skozi okna državnih zgradb, z balkonov svojih spalnic ali tudi skupaj s svojimi zasebnimi letali. Varen ni nihče. Predsednik naftne družbe Lukoil je padel skozi okno bolnišnice, kjer je bil na pregledu. Ustanovitelja opozicijske stranke Sergeja Jušenkova so ustrelili pred njegovo hišo. Novinarko Ano Politkovsko so pokončali doma. Borko za človekove pravice Estemirovo so ugrabili v Grozniju in ustreljeno pustili na tleh v Ingušetiji. Najslavnejši najemni vojak in kriminalec Jevgenij Prigožin je bil ubit v zrušenju letala. Kdor koli dovolj glasno ogrozi interese predsednika Ruske federacije, ve, da se bo soočil s smrtjo, ki se bo zgodila skoraj po naključju. Vendar je neizogibna.
Aleksej Navalni si je smrtno kazen zaslužil. Morda bi mu opozicijsko stranko še odpustili, tožbe Putinovih sodelavcev zaradi korupcije pa odmislili. Organiziranje množičnih protestov in priprava sistemske protikorupcijske zakonodaje pa sta bila že preveč. Umreti bi moral že vsaj dvakrat prej. Najbolj dramatično pred štirimi leti, ko so ga agenti ruske obveščevalne službe zastrupili z živčnim strupom novičok. Sodelavci so ga na hitro evakuirali v Berlin, kjer ga je zdravniška ekipa ponovno spravila k življenju. To pot je bila zdravniška ekipa neuspešna v skladu z obsodbo zaradi zares hudega greha. Spet so na vrsti predsedniške volitve. Navalni je volilce pozival, naj pozabijo na politične simpatije in množično glasujejo za kandidata, ki ima največ možnosti proti Putinu. Ni pomembno, kdo zmaga, pomembno je, da Putin izgubi. Za to se umre. Diktator odide s položaja šele takrat, ko dočaka svojo obsodbo na smrt.
