Da upravo avtocestne policije čaka klavrna usoda, je bilo mogoče slutiti že ob njeni ustanovitvi. Ta je bila hkrati velikopotezna in domačijska. Policijski šefi, šef Darsa in notranji minister Aleš Hojs so konec marca 2021 slovesno odprli sedež nove samostojne policijske uprave v Postojni. Minister je vzneseno izrazil željo, da bi Dars v Postojni zgradil dodaten avtocestni priključek za hitrejši dostop policistov do avtoceste, čeprav je bilo jasno, da bo imela v Postojni sedež zgolj uprava (in ne operativci), ki se ji po avtocesti lahko mudi zgolj v službo in iz nje.
Uprava avtocestne policije je projekt, v katerega so bili vpleteni vsi trije generalni direktorji policije, ki so policijo vodili v času tretje Janševe vlade. Prvi, Anton Travner, je po odhodu iz policije službo našel prav v Darsu (njegova žena pa kasneje v administraciji uprave avtocestne policije), njegov naslednik Andrej Jurič je postal prvi direktor uprave avtocestne policije, Anton Olaj pa je bil tisti, pod katerim je avtocestna policija dokončno zaživela. Če smo natančni, sta res zaživeli zgolj uprava in nato še ljubljanska enota avtocestnih policistov. Mariborska, celjska in koprska enota niso nikoli prišle iz inkubatorja (v vseh treh skupaj je bilo manj policistov kot v ljubljanski enoti), novomeške pa Olaju in Juriču ni uspelo niti poviti.
Že od samega začetka je bilo jasno, da bo kadre za avtocestno policijo v že tako kadrovsko podhranjeni policiji težko najti, ne da bi se kadrovska slika poslabšala v drugih enotah. Odziv na internih razpisih je bil sicer dober, saj je premestitev v avtocestno policijo prometnikom avtomatično prinesla za en plačni razred višjo plačo, vendar so bile premestitve ponekod celo neizvedljive. Na internem razpisu za ljubljansko enoto so že izbrali 41 najprimernejših kandidatov, a so nato dvanajsterici izbranih premestitev zadržali, ker bi na njihovih matičnih postajah zazevala prevelika luknja. Preostale tri enote nikoli niso bile niti približno kadrovsko popolnjene, tako da jih je novo vodstvo policije že poleti začasno ukinilo in priključilo lokalnim prometnikom. Pred tem nekatere postaje niso mogle zagotoviti niti 24-urne pokritosti terena.
Hkrati se je bolj kot ne že potrdilo, da je bil sporazum med Darsom in policijo pravno skrpucalo. Komisija za preprečevanje korupcije ga je odstopila tožilstvu, novo vodstvo policije in notranjega ministrstva pa bo upravo avtocestne policije zdaj dokončno pokopalo. Z varnostjo na avtocestah se bodo po novem (in ponovno) ukvarjali znotraj uprave uniformirane policije in lokalnih postaj prometne policije.
Čeprav Dars samostojno avtocestno policijo hvali in jo bo pogrešal, vodstvo policije pa opozarja na negativne plati njene ustanovitve, je avtocestna policija v resnici delovala premalo časa in v premajhnem obsegu, da bi lahko celovito ocenili njen vpliv na varnost slovenskih avtocest, kakor tudi splošne posledice za varnost prometa zaradi premeščanj z lokalnih na avtocestno policijo.
Pri ukinitvi uprave avtocestne policije zagotovo ne gre spregledati dejstva, da jo ukinjajo tisti, ki so pod njenimi ustanovitelji v času tretje Janševe vlade doživljali kalvarijo. Zato je pomislek, da gre deloma tudi za obračun s prejšnjim vodstvom, lahko na mestu. S samostojno upravo bi lahko tudi vztrajali, jo počasi dograjevali in kadrovske zagate reševali sproti. Če bi v tem videli smisel in če jim Jurič in druščina svojih glav ne bi prinesla tako rekoč na pladnju. Slednji so namreč začeli projekt, ki ga niso bili sposobni izpeljati do konca.
