To je vprašanje, s katerim se soočajo tudi družbe za ravnanje z odpadno embalažo pri nas, saj tako v državi deluje sistem ravnanja z odpadno embalažo. Proizvajalci izdelkov oziroma tisti, ki izdelke prvi dajejo na trg, morajo poskrbeti, da se odpadna embalaža zbere in ustrezno obdela. To obveznost lahko prenesejo na družbe za ravnanje z odpadno embalažo (DROE), vendar jo morajo plačati same.
Pri nas za ravnanje z odpadno embalažo skrbijo tri DROE (Slopak, Interseroh in Gorenje Surovina), ki jim podjetja plačujejo embalažnino za vso embalažo, ki jo dajo na trg, ne glede na to, koliko te embalaže DROE nato zberejo kot odpadno embalažo in obdelajo. Manj kot imajo DROE dela, večji so torej njihovi dobički.
Pri tem se o višini embalažnine DROE in podjetja dogovarjajo individualno. Družbo Slopak je ustanovilo 30 izmed teh podjetij (med njimi so največji slovenski proizvajalci) ravno zato, da bi z medsebojno kontrolo zagotavljala, da višina embalažnine ne bi poletela v nebo. A dogaja se ravno nasprotno, lastniki v koliziji interesov Slopaku ne dovolijo, da bi zviševal embalažnino, čeprav stroški družbe rastejo.
In rastejo skokovito, ker prebivalci Slovenije vse bolj ločujejo odpadke, k temu pa so zavezana tudi komunalna podjetja, na katera je z določitvijo minimalnih deležev ločeno zbranih odpadkov letos država še dodatno pritisnila. Boji se namreč denarnih kazni, če ne izpolnimo evropskih ciljev.
Skladno s 70-odstotnim deležem odpadne embalaže, ki jo mora prevzeti Slopak, stroški te družbe rastejo še toliko hitreje kot pri drugih dveh DROE. Ker na trgu delujejo tri DROE, namreč ministrstvo za okolje vsako leto določi, koliko odstotkov vse odpadne embalaže mora od komunalnih podjetij pobrati vsaka od družb. Te deleže določi glede na količino embalaže, ki so jo na trg v minulem letu dala podjetja, ki imajo pogodbo s posameznim DROE. Problemi zdaj nastajajo tudi, zato ker lahko podjetja v tekočem letu zamenjajo svoj DROE ali pa na trg dajo manj ali več embalaže, s čimer se spremenijo deleži odpadne embalaže, za katero bi moral poskrbeti posamezni DROE. Kadar gre za veliko, nenačrtovano povečanje obveznosti družb, kot se to dogaja zdaj ob izjemni marljivosti slovenskih gospodinjstev, so dejanski deleži za DROE še kako pomembni.
Trem DROE stroški ravnanja z odpadno embalažo tako rastejo, to pa se ne dogaja le, zato ker se povečujejo količine zbrane odpadne embalaže iz gospodinjstev, temveč tudi, zato ker ta embalaža ni tako kakovostno ločena in vsebuje več nečistoč kot industrijska, zaradi česar so potrebni dodatni postopki obdelave, v nekaterih primerih ta embalaža tudi ni primerna za prodajo na trgu. Hkrati cene surovin iz odpadne embalaže na trgu niso več tako visoke kot nekoč, višina embalažnine pa se zaradi že omenjenega navzkrižja interesov lastnikov in uprave največjega DROE ne spreminja. In še ena podrobnost, Slopak in Interseroh sploh nimata lastnih kapacitet za obdelavo odpadne embalaže, ampak za to največkrat najemata podjetji Papir servis in Dinos. Se kdo še čudi, zakaj se sistem podira?
Najbrž le okoljsko ministrstvo. To si umiva roke nad godljo, ki so jo resda v večji meri skuhala podjetja, a nedvomno je prav dolžnost ministrstva oziroma vlade, da zagotovi vzpostavitev učinkovitega sistema ravnanja z odpadno embalažo.
