Vse je delovalo, kot mora delovati v urejeni družbi: hitro, odločno, soglasno. A prav v tej urejenosti je bilo tudi nekaj nelagodnega. Kot da se nismo odzvali zato, ker je rasizem problem, temveč zato, ker je postal preveč viden, preveč brutalen, preveč nemogoč za relativizacijo. Takšen rasizem znamo obsoditi. Ima jasen začetek, jasnega storilca in jasen konec.
Veliko težje pa je govoriti o rasizmu, ki ni dogodek, temveč proces. Ki se ne zgodi na ulici, ampak v šolskem razredu, ki ne potrebuje policije, ampak pozornost, vztrajnost in pripravljenost na nelagodje, in ki ga zato tako radi poimenujemo drugače: kot zafrkavanje, nesporazum ali celo del odraščanja.