V zgodovini samostojne Slovenije se še ni zgodilo, da tako imenovani drugi dom oziroma domnevno korektivni organ v ustroju parlamentarizma Slovenije na konstitutivni seji ne bi izvolil svojega predsednika. Vselej doslej so četrtega predsednika po rangu v državi izvolili praviloma v prvem krogu volitev, bolj poredkoma vsaj v drugem krogu med štiridesetimi predstavniki lokalnih in funkcionalnih interesov.
Zaplet ni zanimiv le zato, ker so se z njim srečali prvič v 30 letih, ampak ker poraja tudi stara vprašanja in dileme, ki spremljajo državni svet vse od uveljavitve nove ustave. In sicer – zakaj sploh potrebujemo drugi dom, ki v treh desetletjih ni upravičil svoje vloge? Državni svet skorajda nima zakonodajne vloge oziroma mu uspe to možnost bolj poredkoma uveljaviti, po drugi strani pa se ni uveljavil kot organ, ki bi po principu ravnotežij blažil morebitne izpade državnega zbora. To vlogo so prevzeli ljudje na referendumih.
Ko so pisci slovenske ustave postavili temelje sodobne in demokratične Slovenije, so si zamislili državni zbor kot politični organ, državni svet s korporativno strukturo pa kot organ strokovnjakov ter predstavnikov funkcionalnih in lokalnih interesov, ki bi v nekakšni politični idili svetovali predstavnikom ljudstva, izvoljenim na neposrednih volitvah. Poslanci naj bi namreč predstavljali vse volilce in ne le specifičnih pokrajin ali poklicev, čemur naj bi bila posvečena vloga državnega sveta. Poslanci in svetniki naj bi po ustavi živeli v demokratični harmoniji, kjer bi se znanje in izkušnje neovirano pretakali, vse to zgolj z enim samim ciljem – sprejemati optimalne zakone.
V desetletjih se je izkazalo, da lokalni interesi v veliki meri sovpadajo s političnimi interesi konkretnih političnih strank, funkcionalni interesi, kot so denimo interesi delodajalcev ali delojemalcev, obrtnikov in kulturnikov, pa so se tudi v veliki meri razcepili po liniji levo-desno na spektru ideologije. Predstavniško telo, ki naj bi presegalo politične in ideološke razcepe, se je v minulih letih in še zlasti v zadnjem obdobju izrazito politično razklalo. To se je potrdilo tudi s političnimi ambicijami nekdanjega predsednika državnega sveta Alojza Kovšce, ki ni le užival v soju žarometov, ko so kamere po predsedniku republike, vlade in državnega zbora nekaj sekund namenile tudi njemu, ampak je z združitvijo moči s kameleonskim Zdravkom Počivalškom hlastal po politični moči na nacionalni ravni.
Optimistična interpretacija začasnega razpleta volitev v državni svet, ko niso izvolili nikogar od predlaganih kandidatov, bi bila, da so v zgornjem domu oziroma grdem račku slovenskega parlamentarizma spoznali, da je spogledovanje s strankarsko politiko postalo prenevarno, ker so glasovi o morebitni ukinitvi državnega sveta postali preveč glasni, morda celo blizu uresničitve. A bolj verjetna interpretacija je, da je državni svet postal natančna preslikava družbenopolitične realnosti, ki v zadnjih letih ali bolje skoraj dveh desetletjih hromi potenciale sodobne slovenske družbe. Ko je vse manj posluha in volje za sklepanje kompromisov ter iskanje vmesnih rešitev. Neizvolitev predsednika državnega sveta potrjuje spoznanja, da je strankarska politika ne le okužila zgornji dom, ampak ga je onesposobila do te mere, da je postal še bolj nepomemben in v breme demokraciji v slovenski izvedbi.
Za rešitev te dileme se moramo vrniti v izhodišče, v leti 1990 in 1991, ko se je pisala ustava in so si zastavljali vprašanje – ali resnično potrebujemo državni svet. Dodali bi lahko še vprašanje – ali bi bila naša demokracija, ki je bila letos kar nekajkrat na preizkušnji (kar je Slovenija prestala z odliko), okrnjena, če v ustavnopravni ureditvi ne bi imeli državnega sveta – drugega doma, ki doslej ni upravičil pričakovanj.
