Kako misliti svet, v katerem želimo živeti

Toda s kancem zlobe bi se dalo ugotoviti, da ju druži vsaj to, da za večjo ali manjšo mero spektakla ter plemenitimi gesli (ne)hote »zastirata« tudi kakšne bolj trpke resnice – v primeru prestižnega olimpijskega dogodka na primer tiste, da je šport v številnih pogledih že zdavnaj postal predvsem posel, ki nima kaj dosti skupnega z užitkom v igri ali vzgojo telesa, da je treba ob omenjanju antičnih idealov pogosto tudi malce zamižati ter da tudi krilatice o lepoti sodelovanja veljajo le za tiste, ki nimajo možnosti za vidnejšo uvrstitev. Podobna glazura je v zadnjih desetletjih prekrivala čas okoli Prešernovega dne, ko so iz ust nosilcev oblasti kar vrele besede o pomenu kulture za slovensko družbo, skozi preostanek leta pa je bilo polje kulture (ali ožje gledano umetnostne produkcije) prepuščeno bolj ali manj sistematični ravnodušnosti, zavoljo katere se je klavrnim razmeram za delovanje postopno pridružila še vse večja revščina med (zlasti samostojnimi) ustvarjalci.