Dobra včerajšnja novica za upokojence: februarska pokojnina je bila nekoliko višja od januarske, dobili pa so še poračun razlike za januar. Redna februarska uskladitev je namreč znašala 8,8 odstotka, kar je 0,6 odstotka več od delne januarske. Gre za eno najvišjih rednih uskladitev pokojnin doslej. Z marcem pa bodo upravičenci deležni tudi za 4,2 odstotka višjega dodatka za pomoč in strežbo, ki se je uskladil z rastjo cen življenjskih potrebščin. A kruto dejstvo ostaja, da dobra polovica upokojencev živi s pokojninami, ki so pod pragom tveganja revščine. Tudi če so delali 40 let, zaradi nizkih plač in zaradi preteklega zniževanja odmernih odstotkov danes težko dostojno preživijo.
In smo že pri današnji slabi novici: večina domov starejših bo izvedla redno letno uskladitev cen, ki bo po ocenah v povprečju 2,8-odstotna. Lani so bili nekateri domovi primorani izvesti tudi eno ali celo dve izredni uskladitvi, tako da se podražitve zgolj seštevajo. Upokojencem, ki živijo v domovih starejših, bo po plačilu oskrbnine od sicer nekoliko višje pokojnine tako ostalo bolj malo, če sploh. Slaba polovica je namreč takšnih, da njihove pokojnine že zdaj ne zadoščajo za plačilo oskrbnine, sploh če je oskrba zahtevnejša, takšnih stanovalcev pa je vse več, saj skušajo v nasprotnem primeru ob ustrezni pomoči, če jo le lahko dobijo, podaljšati svoje bivanje doma.
Domovi za starejše si, zavedajoč se težkega socialnega položaja oskrbovancev, prizadevajo, da bi jih čim manj dodatno obremenjevali. A po drugi strani so tudi sami v primežu draginje in vse višjih stroškov za energente, prehrano, plače ... So pa tudi v primežu pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev. Razkorak med cenami, ki jih lahko oblikujejo na podlagi pravilnika, in dejanskimi stroški je postal prevelik. Takšno po mnenju skupnosti socialnih zavodov »politično všečno« omejevanje cen oskrbe ob hkratni neustrezni ceni zdravstvene nege pa ne pomeni nič drugega kot slabitev domov, pa naj si še tako prizadevajo za racionalno poslovanje in iskanje drugih možnih virov prihodkov, zaviranje njihovega razvoja in upadanje kakovosti storitev. Ob veliki kadrovski krizi, zaradi katere zapirajo oddelke in omejujejo sprejeme, se poglabljajo tudi težave s poslovanjem, nujnih ukrepov pa ni (dovolj).
Povedano drugače: s tem ko domovom onemogoča normalno poslovanje, država zajeda tudi lastno premoženje. Večletno odlaganje investicijskega vzdrževanja bo denimo na koncu pomenilo zgolj še višje stroške.
Kolateralna škoda varčevanja povsod tam, kjer je mogoče še kaj privarčevati, da bi se izognili rdečim številkam, je tudi prikrajševanje zaposlenih za nekatere ugodnosti, kot je na primer izobraževanje. To pa je ob dejstvu, da jih je v panogi zaradi nizkih plač in slabih pogojev dela pripravljenih vztrajati vse manj, skregano z vsako logiko.
Če torej dejanskih stroškov ni mogoče v celoti prenesti na stanovalce, bi bilo upravičeno pričakovati, da bo razliko pokrila država, tako kot je to interventno nedavno že storila, pri čemer gre v prvi vrsti za vprašanje, čemu bomo v množici potencialnih odhodkov kot država dali prednost in kako visoko na lestvici prioritet sta varstvo starejših in njihovo dostojanstvo.
Nekatere spremembe na področju financiranja obeta novi zakon o dolgotrajni oskrbi, ki prinaša tudi nov finančni prispevek, a je v zvezi s tem več vprašanj kot odgovorov. Ministrstvo namreč še ni predstavilo konkretnih izračunov, kaj bo prevedba v sistem dolgotrajne oskrbe pomenila v praksi. Ni brez temeljev bojazen, da bi nekateri stanovalci lahko plačevali celo več kot zdaj, sploh če bodo potrebovali večji obseg pravic.
