Vlada Janeza Janše je prejela še eno klofuto. Po razveljavitvi določila PKP7 o tako imenovanem prisilnem upokojevanju, razveljavitvi vladnih odlokov o omejitvi gibanja ter prepovedi prireditev, shodov in zborovanj med epidemijo, prepovedi odloka o uvedbi pogoja PC v državni upravi, ugotovitvi neustavnosti ureditve, po kateri lahko minister za izobraževanje sam odredi izobraževanje na daljavo, zadržanju izvrševanja določb zakona glede prenehanja položajev v policiji in še nekaterih drugih odlokov je ustavno sodišče razveljavilo tudi določbo o dvigu plačnega stropa za zdravnike in zobozdravnike iz 57. v 63. plačni razred iz PKP10.
Odločitev ustavnega sodišča je bila pričakovana, saj je bilo že takoj jasno, da 24-odstotno zvišanje plač za zgolj eno plačno skupino ni nujen ukrep za odpravo posledic covida-19, da pomeni neenako obravnavo javnih uslužbencev in rušenje enotnega plačnega sistema v javnem sektorju. Deseti interventni zakon, ki je bil sprejet brez javne razprave ali posvetovanj s socialnimi partnerji, je na noge dvignil vse sindikate. Sredi februarja je prišlo do stavke sindikatov zdravstva in socialnega varstva, ki so zahtevali zvišanje plač tudi za vse druge zaposlene v teh dejavnostih, prejšnji mesec pa še do splošne stavke v vzgoji in izobraževanju.
Zakaj se je Janševa vlada odločila za neustaven ukrep, ki je povzročil toliko dodatnega nemira v javnem sektorju, je vprašanje. Je šlo znova za popolno ignoranco do pravne države in prepričanje, da je tistim na oblasti dovoljeno vse, ali pa je, kar je morda še bolj verjetno, vlada zgolj navidezno ustregla zdravnikom in se osvobodila njihovega pritiska po višjih plačah in želje po izstopu iz enotnega plačnega sistema, potem pa si preprosto umila roke. V slogu »poskusili smo, a zaradi 'starih sil', ki zasedajo ključna mesta v sodstvu, pač ni šlo«.
Nesporno dejstvo je, da je plačni sistem v javnem sektorju zaradi nenehnih parcialnih posegov in dvigov plač samo za določene plačne skupine povsem porušen. Zgodba o plačnih anomalijah pa je pravzaprav stara toliko kot sistem sam, saj je leta 2008 pod prejšnjo Janševo vlado sprejeti enotni plačni sistem že v startu pozabil na zaposlene v tako imenovani plačni skupini J s hišniki, čistilkami, kuharji, tajnicami in drugimi najslabše plačanimi javnimi uslužbenci. Ob koncu gospodarske krize in sproščanju varčevalnih ukrepov pod vlado Alenke Bratušek so nekateri močnejši sindikati hitro izkoristili priložnost. Po skoraj polletni stavki so občutno zvišanje plač leta 2013 izsilili policisti, zatem pa je Cerarjeva vlada pristala še na zahteve sindikata zdravnikov in s tem odprla Pandorino skrinjico sindikalnega lova na plače.
Janševa vlada je s svojim ravnanjem tako zgolj nadaljevala delo predhodnikov, vendar na način, da je odkrito podprla odpravo enotnega plačnega sistema, ki jo že leta zahtevajo predvsem v zdravniških vrstah, ter se povsem odrekla socialnemu dialogu. Nova vlada bi zato morala najprej »umiriti žogo« in se vrniti k pogajalski mizi. Nemudoma bi morala začeti sistematičen in reden dialog s sindikati, v njem pa na centralni ravni identificirati potrebne popravke in spremembe plačnega sistema. Pri tem ostaja dilema, ali se po vseh selektivnih posegih sedanji plačni sistem sploh še da popraviti ali pa je morda bolje priznati, da je sistem tako zelo razpadel, da ga treba postaviti povsem na novo, tudi z možnostjo, da ne bi bil več »enoten«. x
