Če je Evropa še pred letom dni ob odhajajočem ameriškem predsedniku Joeju Bidnu upala, da Donald Trump 2.0 ne bo tako diplomatsko robat in gospodarsko nasilen kot v njegovem prvem mandatu, se je krepko motila. Poznavajoč zgolj čezatlantsko partnerstvo, v katerem je bila Evropa zaradi varnostne odvisnosti od ameriške vojaške prisotnosti v Evropi desetletja dejansko podrejena, se ob letošnjih hitrih in temeljnih spremembah v ameriški zunanji politiki evropski voditelji lep čas niso kaj prida znašli. To je eden izmed njihovih velikih osebnih minusov letošnjega leta, ne glede na to, da je seveda šlo za daljšo generacijsko zablodo, ki zaradi ameriške pomoči pri osvoboditvi Evrope izpod nacifašizma morda sploh ni mogla biti kaj bistveno drugačna.

Članek je dostopen samo za naročnike
Članek je dostopen samo za naročnike
Priporočamo