München bo v prihodnjih dneh evropsko središče športa, saj bo od četrtka, 11. avgusta, do nedelje, 21. avgusta, v bavarski metropoli tekmovalo kar 4700 športnikov iz 51 držav, ki se bodo borili za odličja v devetih olimpijskih športnih panogah. Slovenski športniki bodo, sodeč po letošnjih dosežkih, igrali pomembne vloge. V Nemčiji bodo svoje mojstrstvo kazali športna plezalka Janja Garnbret, atlet Kristjan Čeh in namiznoteniški igralec Darko Jorgić, če omenimo le najbolj prepoznavno trojico mladih slovenskih športnikov, rojenih na prelomu tisočletja, kamor gre uvrstiti še košarkarja Luko Dončića, kolesarja Tadeja Pogačarja ter vse bolj uveljavljenega odbojkarja Roka Možiča. Med nastopajočimi v Münchnu žal ne bo Pogačarja, saj evropsko prvenstvo v svetu kolesarstva še nima takšne veljave kot velike tritedenske dirke, olimpijske igre in svetovno prvenstvo.
Osnova skupnih evropskih prvenstev se je razvijala v zadnjem desetletju, eden od idejnih očetov pa je bil tudi pokojni športni funkcionar Janez Kocijančič. Dolgoletni predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije je po igrah leta 2016 v Riu de Janeiru in škandalu Irca Patricka Hickeyja, ki so ga brazilske oblasti zaradi suma nezakonite prodaje olimpijskih vstopnic aretirale in ga dolgo niso izpustile iz države, hočeš nočeš prevzel funkcijo predsednika evropskega olimpijskega združenja. Do smrti je poudarjal, da je prihodnost Evrope v boju z drugimi celinami v združevanju. Janez Kocijančič, pred Aleksandrom Čeferinom najprepoznavnejši slovenski športni funkcionar, bi bil na prvenstvo v Münchnu gotovo ponosen, a bi dodal, da je rezerv predvsem v številu športnih panog še veliko.
Odzivi športnikov na skupne igre so odlični. Veselijo so druženja s kolegi iz drugih panog, kar razbija njihovo rutino bivanja z enimi in istimi osebami. Tudi medijska pokritost dogodka bo precej večja, kot če bi vsaka športna panoga tekmovala zase. Zdi se, da bodo še največ pridobile tako imenovane manjše športne panoge, ki se bodo pojavljale v medijih bolj, kot če bi imele le svoje prvenstvo. Tudi gledalci na prizorišču ne bodo za nič prikrajšani. Imeli bodo možnost, da si v živo ogledajo športno panogo, ki so si jo izbrali, ob nekaj sreče pa si bodo lahko ogledali še kakšen šport več ter uživali v njegovi atraktivnosti. Še bolje bi bilo, da bi evropske mini olimpijske igre potekale vsaki dve leti, saj bi bil njihov pomen večji, številnim športnim panogam pa bi prihranili nepotrebno vsakoletno organizacijo evropskih prvenstev.
Še največ težav pred evropskimi prvenstvi povzroča neorganiziranost športnih panog, saj nad njimi ne bedi skupni imenovalec. Kot denimo Olimpijski komite Slovenije koordinira olimpijske igre in manj pomembne sredozemske. Vsaka športna panoga je namreč prepuščena sama sebi, zato delujejo kot kure brez glave. Nobena panoga nima niti toliko sposobnih tiskovnih predstavnikov, da bi preverili vsaj to, ali ob sklicanih tiskovnih konferencah nima zasedenega termina že katera druga športna panoga. Večina jih niti ne ve, da se bo v Münchnu dogajalo še kaj več kot prvenstvo v njihovi panogi. Nekatere panoge pa tiskovne konference sploh ne bodo imele, raje pošljejo obvestilo za javnost. Namiznoteniška zveza Slovenije, ki jo še kar vodi Marjan Hribar, denimo vsa leta skriva svoj biser, Darka Jorgića, kot da bi prenašal smrtonosni virus. A to je že druga zgodba neprepoznavnosti in nepovezanosti slovenskega športa znotraj domačih meja. Navsezadnje so najpomembnejši uspehi, ki prikrivajo nesposobnost številnih slovenskih športnih funkcionarjev.
