To sta pravi vprašanji in izziv. Kazanje s prstom na predsednika sodnega senata pač ne. Nepremišljena pavšalna izjava, nevredna strokovnjaka, ki jo je izrekel, češ da se je treba vprašati, kaj je sodnik za izločitev ključnih srbskih in slovenskih dokazov dobil v zameno, je v tem trenutku lahko le blodnjavo ugibanje. V senatu sedijo trije (civilni) sodniki porotniki in dva poklicna sodnika. Za oba, predvsem pa za predsednika senata, bo njuna odločitev v primeru, da jima višje sodišče odkima, velikanski madež na njuni karieri. Zato je precej bolj verjetno, da sta temeljito premislila, preden sta se odločila za izločitev dokazov. Če imata policija in tožilstvo v rokah jasne indice ali celo sum, da je na odločitev senata lahko vplivalo tudi kaj drugega kot strokovnost, pa imata na voljo vse možnosti in sredstva, da sum raziščeta.
Proces proti balkanskim bojevnikom je sicer šele na koncu prve etape. Naslednje je na vrsti višje sodišče. Tudi če bo pritrdilo senatu okrožnega ljubljanskega sodišča in bo nedolžnost ključnih obtožencev postala pravnomočna, bo ostal grenak priokus dvoma, saj se o morebitni krivdi ni odločalo na podlagi vseh dokazov.
Če želimo živeti v demokratični družbi, morajo biti standardi dokazovanja krivde visoki. Krivdo je treba dokazati, ne pa obtožiti in zahtevati, da obtoženi dokaže nedolžnost. Če zaradi standardov nismo sposobni pristriči peruti tistim, ki vedno znova izumljajo načine, da organom odkrivanja in pregona otežijo delo, pa imamo težavo.
O razlogih, zakaj so dokazi na sojenju padli, lahko govorimo z zaskrbljenim tonom. Srbski dokazi so končali v košu, ker je v nekdanji bratski republiki narkokartelu prisluškovala obveščevalna služba Bia, in sicer na način, ki naj bi bil daleč od slovenske ustave in evropskih konvencij o človekovih pravicah. Sporočilo, na katero napeljuje takšen razplet, je žalostno spodbudno za slovenske čezmejne kriminalce, saj lahko brezskrbno računajo na neveljavnost dokazov le zaradi neusklajenih standardov.
Še precej bolj bi nas morala skrbeti izločitev slovenskih dokazov. Če bo izločitvi prikimalo tudi višje sodišče, zanjo ne bo izgovorov. Iz odvetniških vrst je mogoče slišati celo namige o »javni tajni«, da policisti med preiskovanjem organiziranega kriminala pogosto hodijo po robu. Predvsem glede načina, na katerega dobijo podatke o predplačniških paketih mobilnih telefonov osumljencev, ki jim nato prisluškujejo. Ker so kriminalci iznajdljivi, je do trdnih in utemeljenih podatkov o njihovih telefonih težko priti dovolj hitro. Tako morajo včasih improvizirati tudi z metodami, zaradi katerih bi primer kasneje lahko padel, informacije, ki jih na tak način pridobijo, pa za potrebe trdnosti postopka naknadno utemeljijo z anonimnimi informacijami tajnih policijskih sodelavcev. Če takšna praksa dejansko živi – policija poudarja, da v vseh postopkih dela zgolj in samo zakonito – smo lahko zaskrbljeni in razumevajoči obenem. Hoja po robu lahko po eni strani nevarno potencira moč represivnih organov. Če je hoja po robu le izraz njihove nemoči in se jim ponuja kot edina možna pot, pa težava tiči v organiziranemu kriminalu nedoraslem zakonodajnem okolju.
