Razstava združuje manjše izseke iz ciklusov Nachtobjekte, Sapporonight, Čistilni pripomočki, Javni uradi in Nightswimming. Serijam so poleg motivne "navadnosti" skupne dovršena dokumentarnost, tehnična natančnost, predvsem pa popolna zadušitev fotografske pripovedi. Podobe so iz svojega okolja dobesedno izsekane, vzete so lokalnemu kontekstu, prikrajšane povezav in namigov, hkrati pa ne vzpostavljajo aktivnega odnosa z drugimi poskusi iz ciklusa - namesto tega so si med sabo pasivno podobne. Pogosto so ponovitve druga druge, kar je še posebej izrazito v Sapporonight, kjer je zaradi velike količine zajete motivike na delu opazna statičnost kadriranja, tudi v drugih ciklih pa se srečujemo z minimalnimi ali ničnimi variacijami motivike, plana, perspektive in gibanja. Podobe govorijo na isti ravnini, so neodvisne od srede, ki ji pripadajo, nalogo cikla pa pravzaprav prevzemajo vsaka posebej v celoti. Kar je "povedati", pove vsaka med njimi čisto zase in hkrati enako kot katera koli druga.
Upodobljeno je v razstavljenih ciklih bodisi monumentalizirano, bodisi instrumentalizirano, bodisi povzdignjeno v simbol, pogosto pa so v posameznem ciklu na delu vse tri interpretacije. Monumenti predmetnosti, njene funkcijske vsakdanjosti, pa hkrati oblikovne odtujenosti in asociativne potujenosti, so predstavljeni v Nachtobjekte. Predmeti, ki so nekateri na prvi pogled brez "identitete", zgodovine reprezentacije in so scela namenjeni izključni, namenski in infrastrukturni uporabnosti, dobijo z mestom v ciklu svoj spomeniški trenutek. Na drugi strani so podobe čistilnih pripomočkov in javnih uradov instrumenti družbenega informiranja, ki tak značaj nehote dobijo v aktualnih razmerah. Oba cikla zajemata iz sorodnih okolij fizičnega dela in nižjega uradovanja ter se povezujeta v stigmatiziranem kontekstu na eni strani nižjega socialnega sloja, na drugi strani pa minotavra javne uprave, ki se skriva za kdove katerimi vrati svetlih uradniških hodnikov. Preplet lokalnih posebnosti in globalizirane običajnosti simbolizira suburbano okolje, ki se množi v ciklu Sapporonight.
Delo Matije Brumna se torej pogumno umešča v sodobno slovensko fotografijo, ob kateri je navadno lažje govoriti o tem, česar avtor s svojimi fotografijami "ne želi", kot o tem, kar z njimi dejansko želi in počne. Njegovo delo odlikujejo motivirana natančnost izbora podob, tehnična domiselnost in predvsem obvladovanje barvnega gradiva. Posebna kakovost njegovega dela je tudi tisto, česar glede na sodobne fotografske tokove ne premore: dogmatski odnos do irelevantnega in religiozna nagnjenja k ilustriranju teorije.
