Zakon o pravilih cestnega prometa predpisuje manjši odpustek, ko gre za najhitrejše med najhitrejšimi. Za prekoračitev hitrosti na avtocesti ali hitri cesti ne glede na to, kako ekstremno visoka je hitrost, zakon ne predvideva najhujše sankcije – poleg globe še 18 kazenskih točk, ki pomenijo odvzem vozniškega dovoljenja.
1200 evrov globe in 18 kazenskih točk po drugi strani grozi voznikom, ki denimo v coni 30 vozijo več kot 60 kilometrov na uro, divjajo z več kot 100 kilometri na uro v naselju ali z več kot 140 kilometri na uro zunaj naselja. Na hitri cesti ali avtocesti pa je najvišja kazen 1200 evrov globe in zgolj devet kazenskih točk rezervirana za vse, ki so prehitri za več kot 60 kilometrov na uro. Torej za tiste, ki na avtocesti pri splošni omejitvi vozijo z več kot 190 kilometri na uro. Višje kazni niso predpisane niti za res ekstremne hitrosti, kakršno si je v petek privoščil 23-letni voznik na vipavski hitri cesti, kjer velja omejitev 110 kilometrov na uro. Vozil je kar 241 kilometrov na uro, kazen zanj pa ni bila nič višja, kot če bi vozil »le« 170 kilometrov na uro: že omenjenih 1200 evrov globe in devet kazenskih točk.
Odpustek za najhitrejše na avtocestah ne velja, ko gre za serijske kršitve ali hude posledice. Kdor na hitri cesti ali avtocesti v dveh letih najmanj trikrat prekorači dovoljeno hitrost za 50 kilometrov na uro, tvega že enako kot hitri vozniki na drugih cestah, torej da mu bodo policisti pri naslednjem hujšem prekršku zasegli avtomobil. Še manj razlik med prehitrimi na različnih vrstah cest pa dela kazenski zakonik. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu med drugim predvideva kazen od enega do dvanajst let zapora za povzročitelje nesreč s smrtnim izidom, če so vozili več kot 30 kilometrov na uro od dovoljenega v območju umirjenega prometa ali pa so za več kot 50 kilometrov na uro prekoračili omejitve na drugih vrstah cest, torej v naselju, na regionalki ali pa na avtocesti.
Da zakonodaja prehitre na avtocestah enkrat enači s prehitrimi na drugih cestah, drugič pa jih obravnava blažje, je nekoliko nekonsistentno. Kljub temu ima deloma blažja kaznovalna politika svojo logiko. Avtoceste namreč upravičeno veljajo za najbolj varne ceste. Na avtocestah – razen v res izjemnih ali celo bizarnih primerih – ni pešcev in kolesarjev, ni otrok s poganjavčki in dostavljavcev hrane na električnih skirojih. Tik ob vozišču ni dreves ali kapelic. Ne prečijo železniških tirov, ne vodijo mimo šol in ob njihovem desnem robu se ne ustavljajo avtobusi. Zaradi fizične pregrade na sredini ceste so čelna trčenja rezervirana zgolj za posamezne primere vožnje po nasprotnem pasu, priključki na avtoceste pa so projektirani tako, da na njih praviloma ne more priti niti do bočnega trčenja – torej trka s sprednjim delom vozila v bok drugega ...
Ne glede na to je občutek varnosti na avtocestah lahko tudi varljiv. Lani je na slovenskih avtocestah in hitrih cestah umrlo 13 voznikov in potnikov, predlani pa celo 25. Hitrost, sploh v kombinaciji s prekratko varnostno razdaljo, tudi na avtocesti ni nedolžna. Švica, Švedska, Španija, Portugalska, Irska, Finska, Belgija, Velika Britanija, Latvija, Estonija … so države, ki imajo najvišjo dovoljeno hitrost na avtocesti omejeno na 120 kilometrov na uro ali še manj. Z razlogom, saj nižja hitrost skoraj avtomatično pomeni tudi večjo varnost.
Vozniki, ki vozijo z 241 kilometri na uro, ne sodijo niti na avtocesto. Toda najprej jih je treba sploh zaznati in
ujeti. Praktično vsi prometni strokovnjaki se strinjajo, da ima vztrajen in temeljit nadzor precej večji učinek kot višina kazni. In prav pri nadzoru je še ogromno rezerve.
