Enega od večjih zapletov med državama bi lahko zanetilo oviranje vstopa slovenske energetske borze BSP SouthPool na Hrvaško, medtem ko hrvaški energetski borzi Cropex načrtovani vstop na slovenski trg poteka gladko. Manevri Hrvatov niso nič novega, če parafraziramo znamenitega pokojnega kantavtorja Đorđe Balaševića »je princip isti, vse ostalo so nianse«.
Največje zamere Hrvatov do Slovenije izhajajo iz razvpitega spora Ljubljanske banke s hrvaškimi varčevalci. Spor je večplasten; poleg prenesenih deviznih vlog hrvaških varčevalcev z zagrebške izpostave Ljubljanske banke na hrvaške komercialne banke, med drugim zajema neodplačni dolg hrvaških podjetij, katerega izterjavo so hrvaška sodišča sistematično oteževala. Navkljub terjatvam slovenske strani do hrvaške, bi bilo po številnih ocenah najbolj smiselno obveznosti do hrvaških varčevalcev pokriti v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem primeru bi slovenske banke imela odprta vrata za prevzeme v sosednji državi, Zavarovalnica Triglav pa ne bi bila, z za lase privlečenim izgovorom, da je tvegan prevzemnik, saj bi moral del sredstev šele pridobiti, medtem ko je bil sposobna prevzem izpeljati z lahkoto, eliminirana iz privatizacijskega postopka zavarovalnice Croatia osiguranje, nato pa največja slovenska zavarovalnica ni pridobila potrebnih dovoljenj pri načrtovanem prevzemu pokojninske zavarovalnice Raiffeisen mirovinsko osiguravajuće društvo.
Namesto, da bi slovenska podjetja prevzemala podjetja v manj razviti državi, se je odvil obraten, netipičen proces, da so podjetja iz manj razvite države prevzemala podjetja v razvitejši državi. Droga Kolinska, Žito, Panvita, Mercator so le nekatera podjetja, ki so prešla v hrvaško last.
Proti koncu lanskega leta je hrvaška državna Fina nameravala posredno, prek družbe Zagrebačka burza prevzeti Ljubljansko borzo, a je najprej slovenska vlada, nato pa še Agencija za trg vrednostnih papirjev načrtovani prevzem preprečila, zadeva pa po pritožbi Hrvatov zaposluje upravno sodišče. Ravno preprečitev prevzema Ljubljanske borze bi bilo lahko v ozadju oviranja vstopa slovenske energetske borze BSP na Hrvaško.
Vstop hrvaške borze na slovenski trg bi imel ima tako pomanjkljivosti kot prednosti, pri čemer slednje prednjačijo. Pomanjkljivosti so izguba dela dobička za Eles, ki je pred madžarske energetske borze desetodstotni posredni lastnik BSP. Prednost je v tem, da večje število borz na posameznem trgu zmanjšuje verjetnost sočasnih težav pri vseh borzah in s tem verjetnost decouplinga, kar poenostavljeno pomeni prenehanje delovanja tržnih mehanizmov. To se redko dogaja, ko pa se, se stroški za Eles, kot sistemskega operaterja, ki jih mora povrniti tržnim udeležencem, merijo v milijonih evrov.
Če se bo zavlačevanje na Hrvaškem nadaljevalo, Cropex pa bi v Sloveniji v kratkem pridobil vsa potrebna dovoljenja za vstop na trg, se bo pri marsikom pojavil občutek, da so Hrvati Deželo, kot v sosednji državi še danes pogostokrat poimenujejo Republiko Slovenijo, po znamenitem turističnem sloganu »Slovenija, moja dežela«, iz časov nekdanje Jugoslavije, spet žejno peljali čez vodo.
In če strnemo rdečo nit zgodbe: pri izdajanju potrebnih dovoljenj Cropexu za poslovanje na slovenskem trgu, bi bilo smiselno, da Slovenija ravna recipročno oziroma, da pogojuje odobritev poslovanje hrvaške borze v Sloveniji z enako potezo za BSP v sosednji državi.