Dramo Splendid je lanskega novembra v Mini teatru premierno predstavila režiserka Senka Bulić, zdaj pa je za njeno novo postavitev pod okriljem zavoda Imaginarni in v koprodukciji z Mariborom 2012 - Evropsko prestolnico kulture poskrbel režiser Primož Ekart.
Ne da bi obe predstavi na vsak način primerjali - četudi se primerjava zaradi časovne bližine hočeš nočeš ponuja kar sama - a če gre v prvem primeru za "scenski spektakel", ki se napaja pri nekaterih značilnih elementih Genetove dramske obravnave (spektaklu da denimo podlago že naslov besedila), potem je pri tokratni postavitvi poudarek na specifičnosti uprizoritvenega prostora. Pri Ekartu, ki Splendid postavlja v sodelovanju z dramaturginjo Simono Hamer, je dogajalno prizorišče namreč premeščeno v garažo hotela (mariborskega Orla), torej v nič kaj razkošen kletni prostor, ki tako kot drama tudi sam po malem asociira na Tarantinove filmske prijeme. V igri francoskega dramatika imamo opravka z (obkoljeno) gangstersko bando (in njej pridruženim policistom), ki pa je prikazana v tipičnem avtorjevem slogu slikanja izmenljivosti družbenih vlog ("Izvihavam se, kot rokavica, in vam kažem, kaj je kifeljčeva narobe stran: gangster."), z vzpostavljanjem ritualnosti, igre znotraj igre. Zato morda ni nepomemben podatek, da naj bi bilo besedilo Splendid's prvotno naslovljeno Frolic's.
Umestitev v garažo je torej okvir določenosti (dramsko zaprtega, hotelskega) prostora in obenem osnova za samo obliko postavitve. Vanjo je vnesenih nekaj distančnih elementov - tu so na primer bolj umirjeni glasbeni vložki dua Silence, pa tudi (metadramski) besedilni dodatki, ki prek zunanjega radijskega glasu (prispeva ga Primož Vitez) spregovorijo o nastanku (in "usodi") drame ter navržejo nekaj njenih oziroma avtorjevih značilnosti, pri tem pa se izmenjujejo s poročanjem o hotelskem dogajanju - vendar prevladujoči ton uprizoritve izide iz gradnje na napeti situaciji, ki se ustvarja znotraj območja, kjer je pripravljenost na strel (v Šusovi bandi tako rekoč pravilo) že predpisan odzivni moment. V brezizhodnosti položaja in hkrati prisotni notranji negotovosti stopijo v ospredje posamezni znaki (ne)moči, rivalstva in nervoznosti znotraj skupine; v sicer dovolj jasni karakterizaciji sedmerice (Gregor Gruden, Gregor Zorc, Jernej Čampelj, Žiga Saksida, Gašper Jarni, Damir Avdić, Vid Klemenc) pa je bilo vendarle pogrešati več izrazitejših trenutkov (v spominu nemara še najbolj odzvanja Avdićev prepoznavni performerski nastop).
Garažni Splendid, ki z zunanjim glasom posrečeno vpelje dramski komentar/kon-tekst drame - besedilo za potrebe uprizoritve tudi nekoliko prilagodi (dve osebi recimo zlije v eno) in se vrne k posameznim izvirnim imenom članov bande - nedvomno posreduje nekatere izmed pomembnih potez te drame, kakršna je denimo bližina nasprotnih polov, ko poudarja določene vsebinske komponente dela. Vendar uprizoritev vse preveč uokvirja prostorska umeščenost in veliko manj usmerja kompleksnost dramske predloge.
