Če pogledamo v zakon o nalezljivih boleznih, je tam epidemija opisana kot »pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje«. In še naprej: »Epidemijo nalezljive bolezni ter okuženo ali ogroženo območje razglasi oziroma določi minister, pristojen za zdravje.« S tako zakonsko definicijo je epidemija zdravstveni fenomen in o njeni razglasitvi odloča medicina, saj lahko le strokovnjaki ocenijo, kdaj je širjenje bolezni nevarno za celotno populacijo in kdaj ne. Realnost izbruha bolezni leta 2020 pa nas je naučila, da je razglasitev in ukinitev epidemije pa tudi njeno upravljanje vse prej kot medicinski fenomen ter da ima vsaj v trenutni Sloveniji veliko večji glas pri uravnavanju javnih zdravstvenih zadev politika kot stroka. Saj pomnite lanski 30. maj, ko smo prvi v Evropi preklicali epidemijo in so poletela zdaj že legendarna letala? Tedaj je vlada odločitev o preklicu epidemije sprejela 15. maja na nočni dopisni seji in novica je bila presenečenje. Kmalu se je izkazalo, da indici za preklic epidemije niso bili medicinski, temveč politični, saj bi z njenim podaljšanjem še naprej morali plačevati dodatke iz koronapaketov.
Letos epidemije niso pompozno preklicali, temveč je samo niso podaljšali. Ni bilo dopisne nočne seje, temveč je dekret o razglasu preprosto izzvenel. Kot da to ne bi pomenilo prav ničesar, kot da ne bi oklicana epidemija z ničimer vplivala na zdravje in življenje državljanov. Še celo vodja strokovne skupine je mirno dejala, da je oklicanje in končanje epidemije le administrativni ukrep, ki ne bo odpravil omejitvenih ukrepov, ki še veljajo. Maske bodo še zapovedane, PCT-pogoji bodo veljali, gibanje čez državno mejo bo predpisano z omejitvenimi ukrepi, zbiranje je prepovedano, razkužila morajo še vedno viseti na stopniščih stolpnic in nočni klubi bodo še vedno zaprti. Čakajte, kako? Če uradno nimamo več epidemije, se pravi ni več »pojava nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje«, čemu potem ukrepanje? Oziroma če je na dan 15. 6. 2021 zaznati pojav nalezljive bolezni, ki po številu prizadetih oseb presega običajno stanje in zatorej potrebujemo ukrepe, zakaj ni več epidemije? In to v državi, ki je daleč od evropske zelene. Ob tem pa niti ni treba opozoriti na besede, ki jih je te dni izrekel generalni sekretar Svetovne zdravstvene organizacije Tedros Ghebreyesus, da pandemija covida ne bo končana, dokler ne bo končana povsod po svetu.
Tako mešetarjenje z epidemijo pa ima lahko v prihodnosti katastrofalne posledice. Pri državljanih se vzbuja občutek, da se epidemija ne razglaša in ukinja zavoljo nevarnosti bolezni, temveč zaradi izplačil dodatkov, kongresa vladajoče stranke ali bližnjega predsedovanja Evropski uniji. In če epidemija torej nima več nobene zveze z zdravstveno situacijo, temveč le s hipnim navdihom oblastnikov, se lahko zgodi, da naslednjič, ko bo v naše kraje prišla hujša bolezen, kot je covid, razglašene epidemije nihče več ne bo jemal resno.
