To, razmeroma urejene javne finance, je verjetno v celoti vzeto največji dosežek Cerarjeve vlade. V dobrem in slabem. Dobro je predvsem to, da se Slovenija po potrebi lahko zadolžuje po primerljivi obrestni meri, da jo torej investitorji, ne le finančni, vidijo kot stabilno okolje. Kar hkrati pomeni tudi, da sedanje generacije naslednjim zadnja leta niso nalagale nerazumnih bremen.
Po drugi strani pa je slabo, da je ta dosežek predvsem posledica bruseljske palice, katere algoritem je naravnan zgolj na številke. Drugače rečeno, z nekaj več domišljije in ustvarjalnosti bi bilo mogoče javne finance pod budnim očesom komisije spraviti »v okvir« tudi z ukrepi, ki ne bi (skoraj) povsem zanemarili dolgoročnih koristi. In še bolj naravnost: proračuni, ki so imeli pred očmi izključno fiskalne cilje, niso bili niti malo »razvojni«, ne glede na to, kako zelo se je vlada trudila predstaviti jih kot takšne.
Če je proračun vsake države v številke prelit politični, ekonomski, socialni itd. program določene vlade, potem je očitno, da Cerarjeva vlada kot prva po krizi leta 2008, ki je imela to priložnost, dolgoročnega premisleka ni zmogla. Javno šolstvo, denimo, je branila na obrobni, z ideologijo nabiti točki financiranja zasebnega šolstva, ni pa storila ničesar za dolgoročni dvig kakovosti v sistemu, ki ne prenese rokohitrskih posegov. Podobno velja za zdravstvo, v še večji meri pa za visoko šolstvo ter znanost in raziskave. In seveda kulturo kot najširšo podstat družbenega napredka.
Res je, da je v Slovenijo v času te vlade prišlo nekaj visokotehnoloških tujih naložb, a to bi ne glede na morebitne zasluge vlade v konkretnih primerih težko pripisali njeni načrtni politiki. V isti sapi se je namreč vlada z vsemi sredstvi – in v tem primeru brez sence dvoma – potrudila spraviti pod streho tudi dodelavno in okoljsko močno vprašljivo proizvodnjo na zdaj že nekdanjih kmetijskih zemljiščih pri Mariboru. Na področju infrastrukture pa se je gradnje drugega tira lotila s tako dvomljivim projektom in organizacijsko-finančno konstrukcijo, da je pravzaprav povzročila dodatno zamudo (na veliko let podlage) in v primeru uresničitve najbrž tudi predrago gradnjo.
Tudi če pustimo ob strani ekonomske cikluse: ob globalni trgovinski vojni, ki je še vedno realna nevarnost, in posledicah brexita, ki so povsem nepredvidljive, se je zdaj kot tretji morebitni politični sprožilec zunanjega ekonomskega šoka v polnem zamahu pojavila Italija z novo populistično vlado. Pomembna partnerica slovenskega gospodarstva, predvsem pa dovolj velika, da ne le ogrozi stabilnost evrskega območja (to ga je že Grčija), temveč ga tudi nepopravljivo razmaje. Čeprav ni dvoma, da je slovensko gospodarstvo v primerjavi z letom 2014 v občutno bolj zdravem razcvetu in da so tudi javne finance v neprimerno boljšem stanju kot takrat, pa to še ne pomeni, da kakšen močan zunanji šok (ali nekaj hkratnih manjših) ne bi imel podobno uničujočih posledic kot tisti pred desetletjem. Toliko bolj uničujočih, kolikor manj razvojnega premisleka je premogla Cerarjeva vlada.
