Vrnitev Turčije iz avtokracije nazaj v demokracijo se na minulih nedeljskih volitvah ni posrečila. Rezultat tako predsedniških kot parlamentarnih volitev je precej drugačen, kot so si ga obetali v opoziciji. Po tihem, v zadnjih dneh pa tudi vse glasneje so upali na zmago v prvem krogu predsedniških volitev. A to, da se je Kemal Kiliçdaroglu slednjič uvrstil na drugo mesto in je Erdogan skorajda zmagal v prvem krogu, je vendarle zelo bridka pilula, ki je niso pričakovali.
Toda zaradi tega Kemal Kiliçdaroglu še zlepa ne bo vrgel puške v koruzo. Ne preostane mu nič drugega, kot da se v drugem krogu za vsak glas bori še močneje, kot je to počel v prvem krogu, kjer njegovim nastopom in sporočilom vključevanja vseh delov turške družbe ni bilo mogoče ničesar očitati. Kako je mogoče, da opoziciji v Turčiji sprememb željnih ljudi ni uspelo prepričati, da Recepu Tayyipu Erdoganu pokažejo vrata? Da bi Kiliçdaroglu lahko prepričal tudi velik del konservativnih delov turške družbe, se sicer ni pričakovalo, kljub temu da v njegovi koaliciji sodelujeta nekdanja Erdoganova sopotnika Ali Babacan in Ahmet Davutoglu. Mnogim, tudi mladim, se je sicer na splošno nekarizmatičen politik prikupil s kratkimi videoposnetki iz skromne kuhinje, v kateri se je lahko videl vsak Turek. Iz osrednjega prostora druženja mnogih turških družin so njegova sporočila o gospodarski obnovi države in vračanju demokracije za številne zvenela prikupno.
A to ni bilo dovolj. V drugem krogu, če želi postati trinajsti predsednik turške republike, bo moral pokazati še kaj več kot le podobo prijaznega dedka in vključujočega politika. Erdogan bo v boju za politično preživetje odvrgel rokavice, enako mora storiti tudi Kiliçdaroglu. Nasproti mu bo tako kot doslej stal močan provladni medijski aparat. Ta je opoziciji v tej volilni kampanji za nastope na televizijah omogočal le desetino časa v primerjavi z vladnimi strankami. Močna medijska podpora Erdoganovim je le eden od razlogov za to, da se negativni učinki gospodarske krize v Turčiji in slednjič tudi počasen odziv oblasti ob potresu niso močneje dotaknili vladajoče AKP in njenega predsednika. Slednji se je zgolj v prvih tednih popotresnega obdobja znašel v defenzivi. Nato je začel poudarjati turški gospodarski, tehnološki in obrambni razvoj, svojo vlogo močnega voditelja, opozicijo pa je zaradi sodelovanja s prokurdsko Zeleno levo stranko blatil z očitki, da je v postelji s terorizmom. In mnogi so mu verjeli. V tem je tragika teh turških volitev. Precejšnji deli družbe so kljub velikim manipulacijam oblasti in hudim udarcem po denarnici zaradi Erdoganovih zgrešenih ekonomskih politik svojega predsednika (reisa) pripravljeni podpirati še naprej.
Potem ko je aktualni vladajoči koaliciji na parlamentarnih volitvah spet uspelo dobiti večino poslanskih sedežev, mora opozicija sedaj staviti vse na zmago v drugem krogu predsedniških volitev. Le Kiliçdaroglu na predsedniškem mestu lahko z vladanjem z dekreti, ki jih je s prehodom iz parlamentarnega v predsedniški sistem uvedel Erdogan, prepreči dodaten zdrs Turčije v še globlja brezna avtoritarnosti in kršenja človekovih pravic. Ne gre si delati utvar, da bo ta boj opozicije v prihodnjih dveh tednih lahek. V slabši startni poziciji je tudi zaradi psihološkega učinka dvojne »zmage« AKP to volilno nedeljo: Erdogan se je uvrstil na prvo mesto na predsedniških volitvah, AKP pa je kljub izgubam ostala najmočnejša politična stranka v državi.
V kakšno smer bo Turčija zaplula v prihodnjih petih letih, bo dokončno znano čez dva tedna. Če bo Kiliçdarogluju popravni izpit uspel, si lahko oddahne vsa država. Če bo Erdogan uspešen pri vnovičnem naskoku na predsedniško palačo v Ankari, pa utegne zaradi njegovih politik delitev še močneje trepetati tisti del turške družbe, ki se je zaradi družbene klime že doslej odseljeval ali pa vse bolj pogrezal v molk.
