Enkrat so ljudje na začetku vojne protestirali zaradi ruske okupacije ukrajinskih ozemelj, sicer pa so svoje nezadovoljstvo na ulice zlili zaradi strahu in nečednih stranpoti vojne. Družine vojakov so protestirale zaradi dolgih rotacij in nejasnih pogojev mobilizacije. Državljani so se bučno in s transparenti v rokah pritoževali zaradi prevelike porabe denarja za tlakovce in parke, ki bi ga raje namenili vojski. Še največji uspeh so s pomočjo pritiskov Evropske unije dosegli na lanskih množičnih demonstracijah, ko je Zelenski hotel zmanjšati pristojnosti protikorupcijskih uradov.
Vsi protesti ukrajinske družbe kažejo na zdravorazumsko razumevanje pomembnih tem, zaradi katerih je vredno kršiti vojno pravo in na množičnih shodih v času vojne tvegati, da sovražnik zborovanja izkoristi za napad z visokim krvnim davkom. Demonstracije v podporo odstavljenemu obrambnemu ministru, ki mu je zgolj v dobrih šestih mesecih kratkega mandata z novo strategijo boja proti Rusiji uspelo mogočnega soseda spraviti na kolena zaradi gospodarskega obupa, so tudi kazalnik velike negotovosti na ukrajinski strani, ki jo prinaša dolga vojna. Mihajlo Fedorov je z načrtovanjem globokih napadov v rusko zaledje in na tamkajšnjo energetsko infrastrukturo sledil večtisočletnim modrostim vojskujočih. Ukrajincem je vrnil upanje na preobrat na bojišču, verjetno pa je tudi z vse bolj uspešnimi dronskimi napadi krepil tiho upanje ljudi, da se bo vojna mesoreznica z novačenjem novih rekrutov za bojišče slednjič končala tudi v Ukrajini.
Da je treba sovražniku onemogočiti oskrbovanje enot na prvih bojnih linijah, je denimo vedel že Aleksander Veliki, ki je z uničevanjem skladišč Perzijcev onemogočal oskrbovanje njihove mornarice. Pristop povzročanja nevšečnosti v zaledju se je kot pomembna vojaška taktika uveljavil v naslednjih obdobjih od pohodov Rimljanov, Džingiskana, ameriške državljanske vojne, velikih vojn vse do danes. Fedorov je z izpopolnjeno dronsko tehnologijo, s katero so se Ukrajinci v štirih letih vojne prebili na vrh svetovnih dronskih nacij in tehnični know-how sedaj izvažajo od arabskih držav Perzijskega zaliva do Evropske unije, Putinovo Rusijo zadel globoko v njeno energetsko srce.
Ruske finance se majejo, čeprav Kremelj trdi, da so makroekonomski kazalci dobri. Ruski predsednik Vladimir Putin se je znašel pod vse večjim pritiskom lastnega prebivalstva, ki v energetsko bogati državi preprosto noče dolge ure v vrstah čakati na bencin in zanj plačevati vse več. Protestov na ulicah v Rusiji zaradi tega ta čas še ni, ker kaj takega v nasprotju z demokratično Ukrajino ni možno. Vendarle nezadovoljno ljudstvo ostaja ključni dejavnik, ki lahko tudi v avtoritarnih in diktatorskih družbah odnese oblast. Odklon od Putinove politike se trenutno kaže drugače. Če ruski predsednik dokončno izgubi naklonjenost svojega ožjega kroga, elite, ki jo je sam ustvaril, so mu dnevi dokončno šteti. Ruski oligarhi, ki jim je predsednik obljubljal kratko vojno, postajajo vse bolj neučakani glede tega, kdaj se bo vojna končala in bo rubelj spet neovirano plesal na poslovnih banketih. Industrialec Andrej Melničenko je pred dnevi kot eden potencialnih Putinovih naslednikov brez dlake na jeziku hrabro kritiziral predsednika: vojna v Ukrajini vodi Rusijo v dolgoročno oslabitev, država potrebuje politično prenovo po Putinu.
Čeprav ga je v tujini živeča opozicija nemudoma zavrnila kot morebitnega nosilca postopnih političnih sprememb v državi, češ da pod njim ne bi bilo nič kaj bistveno drugače kot pod Putinom, krhanje režima postaja vse bolj očitno. Zadnji dogodki kažejo, da je v samem bistvu nezadovoljstvo z dolgotrajno vojno v Ukrajini in Rusiji povsem enako. Premore le dva različna obraza manifestacije.