Peter, trdo razkačeno ga igra Igor Štamulak, tako v uvodnih minutah predstave sprošča besni afekt ob rezultatu testa, preklinja lajdro od žene, ki mu je po vsem sodeč podtaknila sina, in grozotno profano bruha svoj prepadeni ego, sklicuje se tudi na Boga. Petrov srd, ki dregne v resnico pod mikroskopom, čeprav se z DNK ni zmožen sprijazniti, je značilen člen te družinske psihe, kjer samocenzura in politično korektna mimikrija ne veljata. Tudi otroka se kot nekakšne nepotrebne potrebščine ne bi bilo napak odkrižati.
Ta gosta dvurna predstava, ki je stopila v medijsko javnost skoraj nevidno, poteka v dogajalnem ringu, ki je na eni strani ovešen s kuhinjskimi potrebščinami na železni mreži, za katero se seli vse več umrlih duš (za estetsko zasnovo, ob občuteno nevpadljivi glasbeni kulisi, skrbi Lina Vengoechea). Test iz naslova pa se izkaže za test stanja sveta, vrednotenj in prioritet. Oče Korach, domnevni nosilec čvrstih vrednot in volilni paradni konj, je pritajeno posmehljiv seštevek tujih mnenj in kalkulacije, rad bi spreminjal svet, a vidi le cilj, moteče "male laži" je potlačil, iz njega vsake toliko privre ekstremna potreba po sebični zlorabi slehernika. Aktualni družinski zakonik bi jo v takem ozračju slabo odnesel. Vse, ki so kot Agnes Ajde Toman, ki ne čuti svojega otroka in je sita materinskih imperativov, "moralna večina" segregira in se postavi nadnje v vlogi sodnika - a otrok, produkt neke materine prekrokane noči, si ne more obetati starševske ljubezni. Družina se pokaže kot funkcionalistična tvorba na scenografiji pinterjevsko ugrezavega živega peska, kjer sorodniki nimajo stika (z odra lahko marsikdo zasliši stavke, znane iz svoje dnevne sobe), saj genotip določi malo, stvari navadno razreši posameznikova racionalna presoja.
.jpg)
Sklepni prizor po sprejetju izida volitev (tudi tu se volilno telo bolj kot na predstavljeni program odzove sočutno, torej iracionalno) kaže Koracha kot rohnečega tirana, ki je dosegel svoje - vulkansko gromki Pavle Ravnohrib se zdi za vlogo Simona in za pariranje besedilu skoraj premočen - a so od njega vsi odšli. Še zdraharski Franzeck, ki je z namigovanji spodbudil test, ozdravljeni alkoholik z visoko močjo introspekcije in s potrebo po družinski toplini, ki ga očitno edinega gloda vest (Rok Matek ga igra kot neenoznačno pokvarjenega, v resnici izgubljenega nevrotika), se ustreli, ko ga Simon zvleče na stara pota alkoholne odvisnosti. Samo svojim potrebam zavezana mama, ki imenuje stvari, kot jim gre (v tej vlogi se pojavi Lara Jankovič, nova članica koprskega ansambla), je že pred časom postavila mejo in ohranja odmik od zahodnjaškega sistema vrednot s selitvami v ašram, kjer "diha".
Dramaturško zasnovo igre nese v trivialne vode, obnesla bi se kot ogrodje za zanimiv B-film. Bärfussova dramska tehnika, ki jo (ob odsotnih didaskalijah) v osnovi poganja nemoralizatorski pulz, mestoma zaškripa in odzvanja prisiljeno, povezanost zgodbe pa nepovezano - čeprav drastični fabulativni zasuki (naposled tudi Peter pade pod Franzeckov avto) po vsem sodeč iščejo skupno frekvenco s percepcijo televizično deformiranega sodobnega gledalca. Igri gre priznati pronicljiv vpogled v formo mentis neke destabilizirane tradicionalne družine, kjer glava družine vztraja v obsesivni fantazmi o izvajanju nadzora nad življenjem - in znajdemo se sredi džungle brezčutnežev. Nasploh pa je Test, ki tudi publiko pusti razmeroma hladno, priložnost za igralce, iz katerih režija Nenni Delmestre izbeza veliko.
