Dan upora proti okupatorju? Gre, če niste vedeli, za dan kolaboracije levičarjev s fašisti in z nacisti. (Proti zahodnim demokracijam ZDA, Veliki Britaniji in Franciji.) Kajti komunizem, nacizem in fašizem imajo – menda – istega idejnega očeta – Karla Marxa. Človeka, ki je – menda – prvi v zgodovini zahteval holokavst. Iztrebljenje Judov? No, ne ravno, navsezadnje je bil Marx sam Jud, temveč Slovanov. Holokavst nad Slovani? Trenutek! Holokavst? Marx? Hm, pojma holokavst Marx nikoli ni uporabil. Karkoli že je Marxu mogoče očitati, tega, da ne bi bil načitan, gotovo ne. Kot takšen – in kot Jud – je potemtakem gotovo vedel, da je holokavst pojem, ki je že skoraj devet stoletij (v njegovem času) »pridržan« za pokole Judov. Kasneje, v, recimo ji, novejši zgodovini, pa za sistematično nacistično iztrebljanje Judov. In tudi o zahtevi po iztrebljenju Slovanov pri Marxu ni sledu. Res pa je pisal o izginotju, če govorimo o narodih oziroma rasah, »šibkih narodov« v »svetovnem revolucionarnem viharju«, pri čemer je imel o, recimo, Slovanih kot »nezgodovinskih« narodih še posebno slabo mnenje.
Kar bi poslanec SDS Branko Grims v svojem najnovejšem donesku (ob dnevu upora proti okupatorju, na spletni strani SDS) k resničnostnemu zgodovinopisju rad, da bi učenci in dijaki izvedeli v slovenskih šolah pri urah zgodovine, je, hm, fake history, ponarejena zgodovina. Še ne tako dolgo nazaj bi se temu najbrž reklo revizionizem. Obtoževati Marxa za (genocidni) rasizem z uporabo pojma holokavst je priljubljeni mem alternativno-desničarskih, zlasti anglosaksonskih spletnih medijev, blogov in skupin na družbenih omrežjih. Ni pa njihova iznajdba, saj je še nekaj desetletij starejši. Namen je očiten: če je bil Marx rasist, potem to ne moremo biti »mi«, temveč so lahko le »oni« – geji in lezbijke, muslimani, temnopolti, begunci, poljubno glede na potrebe. »Mi« zgolj branimo demokracijo (kulturo, narod, vrednote…) pred »razkrojem«, terjamo nazaj »državo, ki so nam jo ukradli«, zahtevamo »izsušitev močvirja«, hočemo biti »svoj gospodar na svojem«. In podobno.
Tudi namen grimsovskega plagiranja je, slovenskim razmeram prilagojeno, lepo razviden že iz uvoda k omenjenemu pisanju z »odmevom po gorenjskih dolinah«: komunisti in fašisti…, isti, isti, isti. Podalpska relativizacija pa seže dlje oziroma globlje od preproste utemeljitve »ideološke« legitimacije večne zahteve po obsodbi »vseh totalitarizmov«. Gre, drugače rečeno, za več kot relativizacijo oziroma nekakšno izenačitev grehov češ, če nas obtožujete, da smo med drugo svetovno vojno sodelovali z okupatorjem, ste vi z revolucijo pripeljali v deželo drugega, nič manj brutalnega, eh, totalitarnega. Z Marxovim vstopom v zgodbo, njegovim »idejnim očetovstvom« nacizma, fašizma in komunizma hkrati, postane jasno, da »mi« sploh nismo mogli kolaborirati z nemškim ali italijanskim okupatorjem, kajti ti so bili v bistvu, eh, kriptokomunisti, povrhu so v resnici z njimi sodelovali »pravi« komunisti, »mi« pa smo – bili vedno – odločno za demokracijo, proti komunistom vseh barv in dizajnov.
Če torej 27. aprila ne praznujemo dneva upora proti okupatorju (ampak dan kolaboracije z njim), je logično, da tudi 9. maja – menda – ne moremo praznovati zmage nad nacizmom in fašizmom. Da nimamo torej dneva zmage, ki ga praznuje vsa Evropa in ki je temelj njenega povojnega konsenza, tudi Evropske unije, temveč – menda – »zgolj« dan zamenjave enega totalitarizma z drugim. Oziroma, kot pravi Janez Janša na twitterju, dan zmage prvorazrednih pijavk. Sublimno (aktualno) sporočilo te (dis)kvalifikacije dneva zmage je jasno: »oni«, prvorazredne (elita) pijavke (krvosesi, ki obožujejo stoječe vode, eh, močvirje) so »ukradle državo«, zato nismo »gospodar na svojem« in nam grozi razkroj vrednot, kulture, identitete… Če se ne bomo uprli. Kot smo se, ja, in zdaj pride na vrsto tretji datum, 25. oziroma 26. junija, ki je – menda – dan »pravega upora« proti »pravemu« okupatorju. »Našega« upora, ne »njihovega«, kajti oni so – menda – ves čas držali figo v žepu, če ga že niso odkrito sabotirali.
Avtohtoni revizionizem nas je letos obogatil tako z dodatnimi »spoznanji« kot z navezavo na najbolj modne doktrine, ki v Beli hiši že meso postajajo. Toda kot nacija, narod s svojo državo, tako in tako že dolgo ne praznujemo več ničesar, kar bi nas lahko – kot bi dejal instagramski umetnik v vlogi spravaškega predsednika države Borut Pahor – razdvajalo. Oziroma kar bi terjalo, da končno prebavimo zgodovinska dejstva. Zato niti tega, da smo bili nekoč enkrat vendarle med zmagovalci, na strani antifašistične koalicije, ne zmoremo neskaljeno proslaviti. Pravzaprav kot nacija tega sploh ne proslavljamo, čeprav se – in to kar složno – pridušamo, da smo neločljivi del Evrope oziroma EU. Res je, 27. aprila je dela prost dan, malo pred 9. majem ali malo po njem je v Ljubljani nekakšen pohod, 15. maja se jih nekaj zbere pri Topolšici, 25. junija pa je tudi dela prost dan. A vsi ti datumi so za vedno kontaminirani, njihov pozitivni identifikacijski in državotvorni potencial pa razvrednoten. Kolikor vendarle (še), jih proslavljamo ločeno. V bistvu pa nam je, večini državljanov, vseeno zanje.
In na grb na registrski tablici smo ponosni bolj kot na državno zastavo in grb na njej. Očitno hočemo biti nezgodovinski narod. Zaradi neprebavljene zgodovine.
